Jurij Juhant bi si zaslužil kar naziv šepetalec živalim, saj je navdihujoče, kakšne stike plete z njimi. Njegov objem je dovolj širok, da se v istem trenutku v njem pestuje deset mačk in deset psov naenkrat. To so najlepše prigode, ki jih s pomočjo posnetkov deli s Slovenci in mednje prenaša sporočila, med katerimi je pomembnejše tisto, ki sproža samospraševanje, kje smo kot družba s svojim odnosom do živali. Žal je tudi v naši državi še vedno veliko mučenja in zanemarjanja živali … Da se bo to spremenilo, bo morala svoje napore okrepiti tudi politika, meni Juhant.
Ko smo mu sporočili, da je postal zmagovalec akcije Dobrotnik leta 2022 v osrednjeslovenski regiji, je bil presenečen in ganjen hkrati. Dejal je, da nikakor ni pričakoval, da bodo ljudje »nekemu zavetiščarju namenili toliko pozornosti«. V svojem imenu in imenu celotne ekipe horjulskega zavetišča se je želel vsem glasovalcem, našim bralcem, zahvaliti in jim sporočiti, da njihovo priznanje razume na način, »da kot družba začenjamo presegati zakoreninjenost v preživele koncepte odnosa do živali«.
Kako ravnamo z njimi?
Izid tega glasovanja, pravi, je pokazal tudi, kako tesne in pomembne spremljevalke človeka so živali in da je njihova vloga v naših življenjih zelo pomembna. »Priložnost bi izkoristil še za poziv odločevalcem, naj se področju dobrobiti živali bolj posvetijo, saj so izboljšave nujno potrebne.« Ugotavlja namreč, da to področje v naši državi dolga leta ostaja nedotaknjeno, z le manjšimi premiki, »a prostora za izboljšave je veliko. Želim si, da bi se politika angažirala na to temo.« Po njegovo so potrebne spremembe zakonodaje, da ne bomo zaostajali za državami, ki so z jasnimi zakonodajnimi normami ter ureditvami že nadgradile splošno sprejete etične norme ravnanja z živalmi.
Iz pisarne med živali
Juriju Juhantu, sicer ekonomistu, nekoč zaposlenemu v očetovi obrtniški dejavnosti, pozneje pa skupaj s prijateljem še vodji lastnega podjetja, se je prelomen trenutek zgodil, ko se je odločil za psa, a mu ni bil kos. Živela sta drug mimo drugega. Da bi se to spremenilo, se je vpisal v pasjo šolo. Tam pa je spoznal svojo ženo Polono Samec, sicer lastnico Zavetišča Horjul, in začela se je njuna skupna zgodba, tako zasebno kot v zavetišču, za katerega sta začela skrbeti skupaj. Več kot očitno sta odličen tandem, saj se živali pri njima počutijo zelo dobro.
Dovolj velik objem
Od tedaj je minilo že deset let in Juhant je vsak dan v letu, ne glede na praznik, bolezen ali izmučenost, predan skoraj sto bitjem, ki nimajo svojega doma ali so v zavetišču pristale iz drugih razlogov. Njegov očiten čut za živali je nalezljiv, zato ga ljudje tako radi spremljajo na družbenih omrežjih, kjer redno objavlja utrinke svojega vsakdana, med katerimi izstopajo filmčki o neverjetni vezi med njim in varovanci zavetišča. Tako ne bo nenavadno, če ga boste na posnetkih videli v trenutku, ko se bo pri njem naenkrat pestovalo deset mačk, vmes pa bo pritekel še kakšen kuža.
Denar in grožnje
V Horjulu se imajo očitno zelo lepo, ni pa vedno lahko. Včasih celo zelo težko, je povedal Jurij Juhant, dobrotnik leta 2022 osrednjeslovenske regije. Zahtevno je predvsem financiranje njihove dejavnosti. Brez dobrih ljudi, ki jim pomagajo z donacijami, ne bi zmogli. Preprosto ni niti takrat, ko doživljajo napade ljudi, ki ne razumejo njihove vloge in prizadevanj, pomoči živalim, ter jim nagajajo, jih ovirajo, jim celo grozijo.
Tudi zaradi negativne nastrojenosti proti njim se mu filmčki, ki jih širijo, zdijo pomembni. »Želim, da ljudje vidijo, kdo smo, kaj delamo, kako potekajo dnevi pri nas. Ko bodo namreč videli to, kar vidim jaz – kako uigrani in izjemni z živalmi so Polona, Maja, naša veterinarka in prostovoljci Zavetišča Horjul – bodo nedvomno spremenili svoje mnenje,« so njegove besede. A več kot očitno je, da so ljudje v njem in njegovih sodelavcih to že zdavnaj prepoznali in jih zato tudi nagradili.
