Tomaž Perovič je diplomirani politolog, novinar in urednik, ki mu je v samostojni Sloveniji, ko je medijski prostor bolj ali manj sameval, uspelo iz nič postaviti na noge prvo komercialno televizijo Pop TV, ki je danes najuspešnejša in najbolj gledana televizija v državi. Kot direktor informativnega in športnega programa na Pop TV je bil izjemno priljubljen. Trenutno deluje na več področjih. Občasno svetuje tujim televizijam pri prenovah informativnih programov, dela kot urednik časopisa in spletne strani Obala Plus, vozi se z motorjem in z veseljem z nekdanjimi sodelavci nazdravi s kozarčkom penine.
Leta 2004, ko so na Pop TV še vladala zlata leta novinarstva, ste to medijsko hišo zapustili in odšli na Delo, kar je bila napaka, kajne?
Moj odhod je bil povsem osebne narave in ni imel nobene zveze s tem, da se na Pop TV ne bi imel fino ali da bi tam bilo kaj narobe. Ja, to so bila zlata leta Pop TV. Bila je postavljena na noge, kar me je silno veselilo. Po mojem je naloga vseh šefov, kjerkoli že so, da gredo drugam, ko projekt postavijo na noge. Razlog je torej dejstvo, da mi je bilo na Pop TV že malo dolgčas. Vse je teklo. Vse je dobro delovalo. V informativnem programu 24ur smo vedno imeli tri urednike. Ti so bili med sabo ekstremno različni. Eden je bil malo bolj desni, drugi malo bolj levi, tretji pa je bil čisti anarhist, roker. Če imaš okoli sebe takšno »kompanijo«, dobiš na koncu pravo mešanico.
Kakšen je bil vaš prvi sestanek za Delo?
To je bil sestanek z Boškom Šrotom, ki je bil takrat šef Pivovarne Laško. Najino srečanje je bilo odlično. Z mano se je pogovarjal tako, kot so se na začetku Pop TV do mene obnašali Američani. Torej jaz imam nekaj, nimam pa pojma, kaj imam, in potrebujem nekoga, ki bo medijsko podjetje vodil, vse drugo me ne zanima. Druga zadeva, ki mi je bila všeč, je bilo dejstvo, da so fantje iz Laškega kupili Delo samo zato, ker se jim je totalno zamerila LDS, ki jim ni dovolila kupiti Pivovarne Union. Zaradi tega so bili v Laškem zelo jezni. Ves konec tedna so tuhtali, kaj naj narede, potem so si pa rekli: »Aha, mi bomo pa kupili njihovo Delo.« Pivovarna Laško je Delo kupila iz nasprotovanja. Kljub temu menim, da moj odhod s Pop TV ni bil napaka. Kot novinar težko veš, kaj se v resnici dogaja v ozadju, predvsem v poslu, v povezavi s politiko. Mislimo, da nekaj vemo, nekdo nam nekaj pove, zraven pa nikoli nismo.
Ampak potem ste se kljub vsemu vrnili na Pop TV.
Pivovarna Laško je morala spremeniti uredniško politiko Dela, da jim je bil dovoljen nakup Mercatorja. Vrnil sem se na Pop TV, a ne za dolgo. Tam so bili moji prijatelji. Šel sem nazaj. Poskusil, opravil in še malo ostal. Ni pa me tisto delo več veselilo. Rad delam v majhnih timih, v majhnih podjetjih. Pop TV je bila na začetku majhna in prijazna. Takrat je bilo tam okoli 120 ljudi. Ko sem odhajal, pa jih je bilo že več kot 500. To je bila tovarna.
Ali ste bili kdaj povezani z Udbo?
S kom?
Z Udbo.
Ne, nisem bil povezan, imel sem pa z njo stike. V srednji šoli, v gimnaziji. Eno leto sem bil predsednik ZSMS v tretjem letniku. Takrat smo vsi, vsaj v moji družbi, imeli dolge lase. V nekem trenutku so me poklicali iz razreda k ravnatelju. Grem tja, in tam je bil neki frajer, za katerega se je izkazalo, da je bil od Udbe. Tip mi je rekel, da pričakuje, da začnem delati zanj, hkrati mi je začel naštevati, da on ve vse o meni: v katere bifeje hodim, s kom se družim in kaj govorim. To je bil moj stik z Udbo.
Kakšen je bil medijski prehod iz socializma v demokracijo? Kaj so mediji pridobili in kaj izgubili?
O tem malo težko pripovedujem, kajti tisti, skupina novinarjev, ki smo takrat, še v času socializma, prišli na RTV Slovenija, smo se obnašali, kot da delamo medij. Osebno smo se čutili zavezani svojemu delu, poslanstvu, ne pa šefom. Včasih smo šefa videli priti iz pisarne z vijoličnimi usti, ker ga je blazno nadrl tedanji šef parlamenta Miran Potrč, ki je kasneje postal veliki demokrat. Ampak na naše delo to ni vplivalo. Na nas je to začelo vplivati tedaj, ko se je partija v nekem trenutku odločila, da nam, tedaj skupini mladih ljudi, ki so jo sestavljali Mirjam Hladnik, Tanja Starič, Veso Stojanov, Miha Jenko, vzame področja, ki smo jih zaobjemali. Jaz sem bil ZSMS, Mirjam za šolstvo, Tanja je spremljala politiko, a nenadoma so šefi pripeljali druge ljudi. Večina jih je bila s časopisa Komunist, iz Delavske enotnosti, mene pa so prestavili na področje drobne obrti.
Ste se uprli?
Začeli smo iskati nove službe. Šef ima pač kompetence, da razdeli ljudi na delovna mesta. To je njegova naloga, in če se s tem ne strinjaš, se lahko z njim pogovoriš in se zmeniš ali pa greš stran. Ena od tistih novih, ki so prišli, še dandanes dela na televiziji.
Hm … Vida Petrovčič?
Ja.
Ona je eden izmed najbolj flegmatičnih novinarjev, kar jih poznam. Oseba za vse sisteme. Zdaj bi morala prevzeti vodenje oddaje Studio City.
Dobro, ljudje se lahko spreminjajo.
Menite, da bi Marcel Štefančič moral ostati voditelj oddaje Studio City?
Menim, da bi oddaja Studio City vsekakor morala ostati s tako ekipo in urednico, ki so jo imeli. Kdo naj bo voditelj oddaje, pa je treba vprašati ravno urednico. Oni bi se morali zmeniti med sabo. Ali je čas, da Marcel gre kam drugam ali da dela to oddajo za vekomaj, dokler bo na svetu. V nobenem primeru pa teh odločitev ne bi smela sprejemati politika ali generalni direktor RTV Slovenija.
Kako danes vidite medije?
Pri nas je trg zelo majhen in za ustvarjanje medija imaš vedno premalo denarja. Realno gledano je to največja težava medijev v Sloveniji. Danes je težko ustvarjati Delo, ki ga berejo ljudje z visokošolsko izobrazbo in se od časopisa pričakuje, da bo objavljal analitične članke in imel dopisnike po vsem svetu, pa nima financ. Drug problem je prehod v digitalne medije. Tisti, ki so pohiteli, imajo manj težav kot tisti, ki so bili počasnejši. Ne moreš imeti velikega medija brez dobre spletne strani, ki jo ustvarjajo trije študentje. Kot tretje pa menim, da sploh nima smisla, da se pogovarjamo o strankarskih glasilih, ker jih je zelo težko ocenjevati z istimi vatli kot druge medije.
Mislite na Nova24TV?
Da in na druge medije iz kroga SDS. To so strankarski mediji in jih ne moremo dajati v krog drugih medijev.
Boste volili Natašo Pirc Musar za predsednico države?
Raje me vprašajte, ali bom šel na volitve …
Dobro, boste šli na volitve?
Na volitve grem samo, če se mi zdi pametno, in če kandidira kdo, ki mu lahko brez slabe vesti dam svoj glas.
Skratka niste se še odločili.
Ne.
Ni prave kandidatke ali kandidata?
Ni. Resda pa je o tem govoriti še prezgodaj.
Kaj pa menite o Nataši Pirc Musar glede na to, da jo dobro poznate?
Ne smemo pozabiti, da je dobro delala vse, česar se je lotila. Dobro je vodila informativno oddajo. Ne želim pa ocenjevati njenega karakterja in drugega.
Ker ste prijazni in korektni.
No, seveda.
Meni se zdi, da se gospa preveč prepira z mediji. To je velik problem slovenske politike. Vsi so don kihoti in bijejo bitke z mlini na veter. Četudi zmagaš na sodišču, ti na čelu ostane etiketa. Edini, ki ga poznam, da se v medije ne vpleta, je sedanji predsednik države Borut Pahor.
Pahor pač ve, kakšna je vloga medijev in kakšna politike. Temu primerno se obnaša in ohranja nevtralen položaj. Zanima me tudi, kaj se bo zgodilo z Golobovo vlado. Zakon o RTV Slovenija, ki so ga pripravili, končno kaže na resen namen, da se politika umakne iz te medijske hiše.
To bi bilo nujno.
Njegov predlog, zakon, kakršenkoli že je, ima resno intenco, da se stvari spremenijo na bolje. Potem Borut Pahor ne bo edini, ki se ne bo prepiral z mediji.
Kaj menite o Marti Kos, Anžetu Logarju in drugih kandidatih za predsednika države?
O Marti Kos ne morem povedati nič določenega, ker sploh ne vem, kaj natančno misli in kaj želi. Anže Logar je izjemno brihten gospod, po drugi strani pa je strankarski vojak, kar ni dobro. Če bo Logar predsednik države, nikoli ne bomo zares prepričani, ali je predsednik on ali Janez Janša.
Ste kdaj spoznali pidovskega tajkuna Darka Horvata?
Ne.
To, da je novinarstvo v Sloveniji v tem hipu v veliki krizi, sva že povedala …
Ne, jaz ne bi rekel tako, jaz bil rekel, da je pred velikimi izzivi. In pred velikimi izzivi je že ves čas, odkar obstaja. Ves čas se moraš spreminjati, biti na tekočem, se spraševati, kdo si in kaj si, vedno moraš spreminjati strategije. Če v določenem obdobju najdeš prave odgovore, potem ni nujno, da je novinarstvo v krizi. Kako vam gre pri Reporterju?
Še kar, odvisno od tega, kaj delaš in kako, vem pa od kolegov iz drugih medijskih hiš, da so se plače v zadnjih leti zelo zmanjšale in nekateri komaj preživijo. No, nekje so ostale dobre, recimo na Pop TV, vendar kljub vsemu se moraš znajti.
Vedeti morate, da so vsi ti mediji v fazi transformacije. Kot sem že prej rekel, je del občinstva nekaterih medijev nehal brati časopise in prešel na digitalne vsebine, tu pa so nekateri mediji pohiteli in se digitalizirali, drugi pa pač ne. Problem so bili slabi lastniki ali slabi vodstveni kadri. Niso ujeli trenutka.
Rekla sva že, da se mora politika umakniti z RTV Slovenija. Kako natančno?
V resnici je zelo preprosto. Nikoli več ne sme biti takšnega sistema, kot je sedanji, da lahko stranka, ki na volitvah dobi 20 odstotkov, imenuje 90 odstotkov ljudi v programski svet.
In ti se ne smejo vtikati v vsebino?
Programski svet se mora ukvarjati s stvarmi, za katere je ustanovljen. A vprašanje je, kdo sedi v njem, kdo je imenovan, da tam zaseda sedeže.
To ne smejo biti ljudje iz politike.
Saj tudi zdaj niso. So pa strankarski vojaki. Ne more se delati dobrega podjetja, če se bo lastnik vsaka štiri leta zamenjal. Na ta način ni možno vzpostaviti dobrega medija. In prav ta neprijetnost se dogaja na RTV Slovenija.
So vas na Pop TV kdaj poskušali podkupiti?
Ne.
Ne verjamem.
Neee …
No, pa saj veva, kako se temu reče: marketing, promocija, preplačevanja …
Mi smo bili za svoje delo dobro plačani, podkupovanje ni bilo del naše poslovne kulture.
Je pa imel Pop TV monopol v oglaševanju?
To pomeni, da je imel več kot 50 odstotkov oglasnega trga. Tako televizijskega kot splošnega. Ja. Seveda. Zakaj?
Vi povejte.
Ker smo znali dobro delati. Ljudje, ki so se ukvarjali s trženjem, so se na svoje delo spoznali in so mu bili posvečeni. V svojih strateških usmeritvah so bili vedno inovativni. Daleč najboljši so bili pri tem, kako pridobivati nove oglaševalce. Nobeno drugo podjetje v državi ni imelo tako dobrega trženjskega oddelka. Še danes nihče nima boljšega.
Znani ste bili po tem, da načeloma niste cenzurirali novinarskih prispevkov.
Seveda sem posegal vanje. Kakšen urednik bi bil, če komu kdaj ne bi rekel, da tega ne sme natančno tako reči ali pa da mora obrniti prispevek, da je slika napačna in podobne reči?
To je bilo redko in to ni bila cenzura, ampak mala korektura.
Kakorkoli že temu rečete, ampak to so majhni posegi, ki jih vsak dober urednik mora početi.
Nikoli pa niste rekli, da nečesa ne boste objavili, ker se bo potem zgodila katastrofa.
No, tega pa res nikoli nisem storil. Zakaj bi rekel kaj takega?
Poznam urednike, ki to pogosto počno.
Mi smo bili takrat v poziciji, kjer smo bili izjemno močni. Močen medij. Vsi drugi so bili šibkejši od nas. S tem mislim na politiko, posel ali na kogarkoli drugega. Nismo bili podrejeni medij. V nekem trenutku smo bili mogoče celo nadrejeni, nad vsemi drugimi segmenti v tem prostoru. Mogoče smo bili malo preveliki frajerji. Vam bom povedal, kdaj se mi je to zazdelo. Vsake toliko časa smo delali fokusne skupine. To pomeni, da pokličeš trideset ljudi različnih starosti, različne izobrazbe, strokovnjak jih vodi, da se pogovarjajo o tvojem televizijskem programu. Enkrat je v tej skupini sodelovala gospa po poklicu frizerka iz Maribora, in ta gospa me je popolnoma streznila. Bila je briljantna. Sesekljala nas je. Kaj delamo prav in kaj narobe. To je bila neznana ženska, ampak vedela je vse. Razložila mi je, kje delamo popolne napake, kjer pripovedujemo celo neumnosti, kje uporabljamo slabo sliko in kje jo prime, da sploh ne ve, za kaj bi nas gledala. Mi smo pa mislili, da smo najboljši, najpametnejši, da lahko ljudem dajemo, kar jim hočemo. Potem pa smo nenadoma ugotovili, da imamo opravka z ekstremno izobraženimi gledalci. Resda si lahko najboljši, a kljub vsemu moraš biti malo pohleven in poslušati gledalce, kaj si mislijo o tem.
Kakšen je dober novinar?
Po karakterju mora biti ambiciozen in precej samozavesten. Ambiciozen zato, da novinarstvo želi opravljati, samozavesten pa zato, ker mora imeti veliko obrtnih znanj. Mora znati iskati vire informacij, ves čas mora biti na preži in informacije mora znati oceniti. Vedeti mora, katere informacije kaj veljajo in katere ne. Ko ta proces obvladaš, pa moraš znati vse to še dobro napisati in na televiziji podkrepiti z dobro sliko ali dobro predstaviti na spletu. Obrtno znanje moraš imeti izjemno dobro. Druga stvar pa je, da novinarstvo ni poklic z osemurnim delovnikom.
Dober novinar je novinar 24 ur na dan.
Tako je. Tudi ko greš domov, moraš misliti na delo. Takšno je pač novinarstvo. Ne izklopiš.
Pri mladih novinarjih pogrešam pogum in radovednost.
Če imaš dobrega urednika, bo iz novinarja, ki si ta posel želi opravljati, nekaj naredil, če bo pa novinar ugotovil, da ni v pravem poklicu, bo šel kam drugam.
V knjigi TV-novice, ki ste jo napisali skupaj s tragično preminulo Špelo Šipek, ste zapisali, da novice z interneta niso kredibilne. Pri tem ste bili malo kratkovidni. Na internetu je resda ogromno balasta, a tudi med slamo se da najti iglo. Kako naj povprečen bralec iz te spletne gmote razbere, kaj je res in kaj ni?
Zadeva je precej preprosta, če imaš bralca, ki je sposoben vsaj minimalno dojeti resnico. Prva stvar, ki jo moraš vedeti v primeru medija, je to, kdo je lastnik. Ko boš izvedel, kdo je lastnik medija, ga boš bral drugače, kot bi ga sicer. V tej knjigi tudi piše, kdo vse vpliva na uredniško politiko. Lastniki so razmeroma pomembni. Potem moraš ugotoviti, kakšen format medija imaš pred sabo. Ali imaš strankarski, ali tabloidni medij, ali imaš nekaj, kar hoče biti medij ... Tabloidni ali netabloidni. V tabloidnem ne boš iskal resnice.
Kljub temu smo prišli do paradoksa, da si včasih tabloidni mediji upajo objaviti več resnice kot pa resni mediji, kar se mi zdi grozljivo.
Če imam na eni strani tabloidni medij in mu od desetih stvari ena uspe, komu pa ne? Pojdite balinat, in ni hudič, da vam od desetih udarcev eden ne bi uspel. Zaradi tega še nisi dober balinar. Tudi tabloidni medij ni dober medij, če mu enkrat uspe narediti dobro zgodbo. Če bom verjel tej eni dobro narejeni zgodbi, ne pomeni, da bom verjel drugim devetim, ki bodo natolcevanja.
Kako pogosto pa so vas politiki in gospodarstveniki klicali in se jezili zaradi objavljenih vsebin in pritiskali na vas?
Na Pop TV je bilo v prvi fazi veliko tega, kajti politiki so bili v tej državi navajeni, da bodo obrnili telefon in zadevo uredili. Ampak to je bil del službe. Zame to ni pomenilo nič groznega. Pomembno je, kako se kot urednik na takšne klice odzivaš. Enkrat pa se nam je zgodil res pomemben primer, ko je, mislim, da ravno Špela, posnela Antona Ropa, ko je bil premier, kako je Zoranu Jankoviću, ki je bil tedaj še v Mercatorju, rekel, »kdo te je nastavil, jaz sem te nastavil!«. To je bila izjava, ki je dokazala, kako poteka odnos med politiko in poslom. Ko smo kaseto s tem posnetkom dobili, smo imeli dve možnosti. Prva je bila, da imam kaseto v predalu in sem frajer. Če me kdo kliče in kaj hoče, mu lahko vedno rečem, ej, toliko, veš, jaz imam tisti posnetek v predalu. Druga možnost pa je bila, da posnetek še istega večera objavimo. V uredništvu smo se zmenili, da ga bomo objavili, in od tistega trenutka naprej sicer lahko pokličeš urednika, lahko poskušaš kaj sugerirati, ne moreš pa mediju diktirati in ukazovati. Če se boš na nas drl, bomo telefonski klic preprosto prekinili.
Kdo vas je še klical?
Težko, da me v tistem času, ko smo delali Pop TV, ne bi kdo poklical.
So bili jezni, so hoteli kakšne posebne usluge, so hoteli kaj preprečiti?
Povedal bom še eno zgodbo. Neki dogodek je bil pomemben za državo, žal se ne spomnim več, kaj je bilo, pa je šefinja nekega kabineta klicala mene in je hotela povedati, kako naj mi poročamo o tej zadevi. Jaz sem se ji za klic zahvalil, poklical dnevnega urednika in mu povedal, kaj je rekla. Obenem sem mu dejal, veš kaj, vi kar napravite po svoje. Naslednjega dne je v enem od dnevnih časopisov izšel uvodnik, v katerem so bile skoraj dobesedno zapisane njene besede. To je bila tema dneva. In tu sta bila ta dva različna tipa. Nekaj morate vedeti. Mi smo bili razmeroma močni in glavni oglaševalci na Pop TV so bili v glavnem tuji. Podjetja, ki so bila pretežno v domači lasti, NLB in razne zavarovalnice, so bili pri nas zelo majhni oglaševalci.
Ampak televizija kljub temu izgublja medijski primat, saj je najcenejši način zabave. Ležati doma na kavču in gledati televizijo?
Dnevnoinformativne oddaje seveda gleda manj ljudi, kot jih je gledalo pred desetimi leti. Mirno lahko rečemo, da gleda dnevnoinformativne oddaje ena tretjina tistih, ki so jih gledali še pred desetimi leti. Če pa sešteješ še ljudi, ki vsak dan berejo novice na spletu, ugotoviš, da še nikoli v zgodovini ni toliko ljudi iskalo novic. Tako imaš največ ljudi, ki gledajo informativne oddaje te televizije. Še nikoli jih ni bilo toliko.
Kljub temu imam občutek, da je prihodnost informativnega programa, glede na to, da je njegova produkcija najdražja, prihodki pa manjši, ogrožena.
To ni nujno.
Ljudje najraje gledajo samo še oddaje, kjer se sogovorniki prepirajo, kot so bila recimo Trenja. Ali pa resničnostni šovi.
Te šove radi gledajo, da bi pa to isto, kar vidijo v teh šovih, zahtevali tudi v informativnem programu, pa ne bo držalo. Mimogrede, če dovolite, da povem, da mi je ravno Reporter ves čas nabijal, da me je Gregor Golobič klical in zahteval, naj ukinem Trenja, in zdaj imam priložnost, da povem, da je to še ena ultra neumnost, kar sem jih kdaj slišal.
Ali sta Bojan Traven in Uroš Slak sproducirala govorico, da vas je klical Golobič?
Ja.
Golobič je bil največji kadrovnik v državi. V svojem času.
To je res.
Aha, red mora biti, kajne?
Kar je počel, je počel izjemno dobro. Številni ga želijo posnemati, pa ga ne znajo, zato pa smo v težavah. Ampak naj se vrnem k vašemu vprašanju, kar zadeva Trenja. Trenja smo ukinili, ker je format postal zastarel. Ljudje niso želeli več poslušati prepiranja. Želeli so nekaj drugega, nekaj več. Zadnje oddaje sploh niso bile več gledane. Nihče več ni hotel presedeti uro in pol pred sprejemnikom in gledati ljudi, ki se samo »prepucavajo« – in na koncu nič ne izvedo. Ta format je mimo že petnajst let.
Takšna je še vedno Tarča na RTV Slovenija.
V določenih trenutkih je bila Tarča zanimiva, kasneje pa ne. Ampak vedeti morate, da se je glede Tarče ustvarila fama. Veliko se je začelo govoriti o tej oddaji, da bi bile te oddaje gledane ali dobre, ali da bi nakazovale, da je v tem prihodnost ... ah, to pa ne drži. Menim celo drugače. Če že govoriva o novinarstvu, je to neprimerno težji poklic kot pa to, da v studio povabiš dva človeka, ki se bosta med sabo prepirala. To je minilo. Ne gre več. To se ne gleda.
Ampak dnevni uredniki so pogosto zahtevali, da dobiš enega levega sogovornika in enega desnega, navsezadnje jim je bilo vseeno, kaj bo kateri povedal, glavno je bilo, da smo kot televizija delovali uravnoteženo.
V nekem trenutku nam je to prav zares zadoščalo. Posnel si enega, pa še drugega, in si kot novinar dvignil roke, gledalcem pa prepustil, naj se sami odločijo, komu bodo verjeli. Danes to ni več dovolj. Danes se dela tako, da če se ti nekdo v kamero zlaže, je naloga novinarja, da poišče dokaze in javno dokaže, da ta tip laže.
Katere medije pa vi zdaj berete? Redno.
Vsako jutro?
No, lahko tudi vsak popoldan.
Zvečer ne gledam nobene televizije. No, zjutraj pa preverim spletne strani, da vidim, kaj se dogaja doma in po svetu. MMC, 24ur, Slovenske novice, Delo, Žurnal, Primorski dnevnik, Primorske novice, pa novičnike pogledam. Od New York Timesa pogledam novičnik in tiste kakšnih treh ustanov, ki so namenjene raziskavam medijev in javnega mnenja. Včasih sem zelo rad bral Siol, zdaj ga ne spremljam več.
Kaj pa zdaj počnete, razen tega, da uživate na Obali?
Že dobra tri leta izdajamo mesečni brezplačnik Obala Plus. Vsak mesec izide 25 tisoč izvodov in ga dobi tukaj vsako gospodinjstvo. Na našem portalu trenutno dela več ljudi kot na portalu Dela.
Potem pa dobro plačate?
Dva sta plačana zelo dobro, drugi so plačani malo manj dobro, ampak če se bodo naredili, bodo tudi oni zelo dobro plačani. Vsekakor so plačani dovolj dobro, da lahko dobro delajo. Portal ima zelo dobro rast in zelo dobre rezultate. Enkrat na mesec pripravljam pogovorne večere v koprskem gledališču. Dogaja se, zanimivo je.
Ste šli na zadnje parlamentarne volitve in koga ste volili?
Roberta Goloba.
Zakaj? Da ne bi zmagal Janez Janša?
Ah, ne. Izjemno se mi zdi, da dobiš v politiko človeka, ki ne govori političnega jezika. Golob je tak.
Meni se zdi ravno zaradi tega nekoliko politično nespreten.
Ravno nasprotno. Zdaj je idealen. Če ga karkoli sprašuješ in od njega ne dobiš tistih odgovorov, ki bi jih dobil od vseh drugih politikov, je to odlično. Če bo vzdržal toliko časa, da mu uspe, kar si je zadal, bo to odlično.
Kaj pa menite o bližajočih se lokalnih volitvah?
Lokalne volitve so druga zgodba, ker so mešanica več interesov, kot so samo državni interesi.
SDS ima močne lokalne odbore.
Res je, ampak na Obali jih nima.
Seveda, tu ste vsi rdeči.
Jaz nisem rdeč. Jaz nisem levičar.
Kaj pa ste?
Jaz sem liberalec. Ampak ne v smislu, da se mora država umakniti iz vsega. Potrebujemo dobro zdravstvo in še marsikaj drugega. Tega pa liberalizem ne more zagotoviti.
