Zelo redko zgodi, da bi odvetniki prijavljali in tožili sodnike, seveda pa jih poskušajo izločiti, če tako želi njihova stranka. V primeru zarubljenih otrok, o katerih smo že poročal, pa sta se oba mamina odvetnika obrnila na javnost, saj se v procesu ločitve in dodelitve skrbništva že tri leta dogajajo nerazumljive reči. Zdajšnji odvetnik Blaž Žibret pravi, da česa takšnega v svoji dolgoletni karieri še ni doživel. Nazadnje je stopil pred kamero TV SLO prejšnji teden, ko je sodnica Vera Gams Premerl znova preložila razpravo, to pot na 28. avgust. Trije otroci bodo v dveh mesecih počitnic videli mamo le 12 ur!
Povožene obljube pristojnih
Kolegica Erika Pečnik Ladika je v prispevku za Dnevnik poleg izjave razjarjenega odvetnika pokazala tudi stare posnetke raznih trditev pristojnih, kako da bo primer končan spomladi, pa poleti … lani, pa letos. Tudi jaz lahko v dosje »narod naš dokaze hrani« priložim celo vrsto člankov o tej zadevi, z izjavami s sodišča, CSD, Varuha človekovih pravic, intervju prve odvetnice, pogovori z različnimi strokovnjaki in številna pisma in sporočila ljudi, ki primer poznajo. Počasi se že počutim kot vojna dopisnica, trditev niti ni iz trte zvita. Zadnje čase se oglaša čedalje več ljudi, ki primer poznajo, med drugim tudi mamin prijatelj s študija, ki se je družil z zdaj sprtima partnerjema in je opažal, kako ravna z njo. Potem ko sta se razšla, ga je oče poklical in mu predlagal, naj se pridruži »njegovi ekipi«, saj sta vendar prijatelja in stanovska kolega. Najprej ni razumel, kaj misli z ekipo, in mu je odločno povedal, da je njen prijatelj. Kmalu je bilo jasno, da prek svoje »ekipe« grozi mami, kaj vse se ji bo zgodilo – in to se potem čisto zares uresniči. Da ji bo vzel otroke, je že dve leti in pol resnica, da bo šla zaradi tega, ker je zadeve spravila v javnost (pa jih ni, za to je poskrbela odvetnica, ki se je obrnila na strokovna združenja), pa (še) ne drži. Mamin prijatelj je voljan kadarkoli povedati, kar ve od blizu – ko se vrne z morja, kjer je z ženo in otroki, medtem ko so trije zarubljeni otroci ves mesec po kolonijah in taborih. In jih mama seveda ne sme obiskati, še telefoniranje je prepovedano. Zakaj že?!
Izgovori
Izvedenke ne utegnejo. Že v prejšnjem besedilu sem pravilno uganila, zakaj je razprava znova preložena, gotovo zaradi izvedenk, ki bodo po dveh letih in pol najbrž morale spremeniti mnenje o maminem manipuliranju otrok – vseskozi so namreč pri očetu, stiki z mamo se štejejo v urah na mesec. Trenutno je to 12 ur. Seveda bo hotela laična in upam da tudi strokovna javnost vedeti, kako se v sodobni psihologiji – psihiatriji obravnavajo manipulacije. Težko bo razložiti, kako lahko manipulira tisti, ki nima niti časa niti denarja, oni, ki ima obojega na pretek, je pa žrtev.
Sodišče trdi, da izvedenke sicer res niso napisale »končne dopolnitve izvedenskega poročila«, ampak »narok bi bil vseeno izveden, če ena od izvedenk ne bi utemeljeno opravičila svoje odsotnosti«. Skratka, naslednji narok je na koncu počitnic, 28. avgusta. Saj ne da sem utemeljeno zlobna, ampak kdo bo takrat manjkal?
Seveda bo hotela laična in upam da tudi strokovna javnost vedeti, kako se v sodobni psihologiji – psihiatriji obravnavajo manipulacije. Težko bo razložiti, kako lahko manipulira tisti, ki nima niti časa niti denarja, oni, ki ima obojega na pretek, je pa žrtev.
Otroci živijo kot v taborišču
Čisto mimogrede, sodnica ima možnost (ne pa tudi dolžnost), da se s tremi zarubljenimi otroki neformalno sreča. Če ima količkaj empatije, o tem pač ne bomo vnaprej dvomili, bi lahko zaslutila, s kakšnim primerom se pravzaprav ukvarja. Odvetnik je v svoji izjavi za javnost zatrdil, da otroci živijo kot v taborišču, in poziva vse pristojne, naj preprečijo sodni državni teror in mučenje otrok, predsednika vrhovnega sodišča Damijana Florjančiča pa, da odstopi, ker to dopušča.
Vključil se bo tudi Varuh.
Kot sem že pisala, je primer pristal na Evropskem sodišču za človekove pravice, kjer ga bodo, upajmo, obravnavali prednostno, saj gre za otroke. Morda jih bo spodbudilo tudi nedavno evropsko poročilo o vladavini prava v Sloveniji, kjer nas ocenjujejo – porazno. O nepravilnostih v sodnem postopku so opozorili tudi pri Varuhu in bodo zdaj, ko je primer romal na ESČP, »podali predlog, da sodelujejo kot tretja oseba«, saj ocenjujejo, da je to v največjo korist otroka.
Več kot dve leti že sitnarim, da bi otroci potrebovali svojega Varuha. Saj ga imajo, a je le del zdajšnje institucije, ki razen neobveznih mnenj ne more dati kaj dosti, ima pa dragocene sodelavce, ki okrepijo glas otroka. Če jih seveda kdo povabi.
Varuh, ki ga imam v mislih in o njem razmišlja čedalje več institucij civilne družbe, tako so vsaj zatrjevali na nedavni okrogli mizi, pa bi imel kremplje in zobe – lahko bi posegal v odprte primere, ki se v »korist otrok« vlečejo nezaslišano dolgo. Kar seveda pomeni, da bi imel pri roki štab strokovnjakov in da bi lahko premeščal primere na sodišča, daleč od prijateljskih in drugačnih zvez enega od partnerjev. Utopija? Upam, da ne, že zato, ker otroci štejejo čas drugače kot odrasli. Vsa ljubezen, prijaznost, navezanost, naklonjenost, zaupanje, varnost, druženje, igre in še tisoč drobnih stvari, ki nas v najnežnejših letih oblikujejo, se nepovratno izgubljajo vsak dan. Če jih ni.
