Marcel Štefančič jr. je hkrati eden najbolj prepoznavnih slovenskih televizijskih obrazov in eden naših najbolj zanimivih, večplastnih in plodnih piscev. Število njegovih knjig se nevarno bliža stotki, in če k temu prištejemo še na tisoče strani komentarjev, reportaž ter seveda filmskih kritik v Mladini in drugod, se samo od sebe postavi vprašanje – kako. »Poznal sem enega gospoda, ko sem bil še otrok. Delal je v Iraku. In je vedno govoril to, meni pa se je takrat, kot otroku, zdelo povsem logično in se mi je za vedno vtisnilo v spomin, in sicer, da ima dan 24 ur, in če vstaneš eno uro prej, jih ima 25. Tega se držim.«
Slovenija ni ravno »road trip« dežela. Iz Lendave v Piran greš lahko kvečjemu na piknik, bolj težko pa na življenjsko avanturo.
Ni, ne. Ampak ne smemo pozabiti, da v prvem slovenskem novodobnem filmu, Babica gre na jug, vožnja od Ljubljane do Portoroža traja dva dni. Vmes je treba celo prespati na Podpeškem jezeru. Ko sem Vinčiju Anžlovarju takrat rekel, da road movieja v Sloveniji prav res ne moreš posneti, ker ko se v avto usedeš, si že v Italiji, mi je odgovoril, da ne gre za fizične razdalje, temveč razdalje v ljudeh.
Slovenija nima razsežnosti, torej nimamo ruske stepe, mehiške puščave, si pa govorimo, da je naša dežela najbolj raznovrstna na svetu.
Ja, ampak zakaj so bili Fellinijevi filmi taki, kot so? Ker je imel te velikanske ravnine, kjer se vse vidi, pri nas pa ne: kamorkoli postaviš kamero,- vedno imaš pred objektivom hribe, ki ovirajo razgled. Slovenci smo inhibirani. Lepo je pri nas, ampak nič ne vidimo.
Ampak morje pa nam daje obzorje?
Saj. Vsi slovenski filmi se dogajajo na morju. To je pravilo številka ena. Pa če je treba ali ne. V Doktorju, na primer, filmu, ki je postavljen v obdobje druge svetovne vojne, na koncu glavnega junaka, torej doktorja, obesijo in takrat je z nogami v vodi v slovenskem morju. Torej, ko pokaže, kako mu zadrgnejo zanko okrog vratu, stoji v morju. Ko sem režiserja Vojka Duletiča spraševal, zakaj ta scena, je rekel, da je rabil izgovor za snemalni dan na morju.
Mogoče pa bo od tistega dodatnega milijona Slovencev, ki se nam obeta v prihodnjih letih po napovedih vlade, vsaj polovica živela tu. Morda je to naša naslednja zgodovinska priložnost. V Studiu City ste se pogovarjali z Robertom Golobom in med drugim sta omenila tudi to primorsko izjemo pri delitvi na leve in desne. Za pišoče ljudi in za vse državljane prihaja verjetno precej zanimivo predvolilno obdobje. Kakšen bo ta čas do konca aprila?
To predvolilno obdobje bo specialna vojna. Premier je Janez Janša, človek obrambe in zaščite, človek specialnih vonj in specialnih operacij. Tri mesece bomo imeli to. Nenehno se bo nekaj dogajalo, pri čemer bodo dogodki večinoma škandali, incidenti, nasprotniki bodo drug drugega izrivali, tako da se pravzaprav nihče, ne opozicija ne mediji, ne bodo mogli ničesar zares oprijeti, ker se bo na vsako stvar takoj prilepila naslednja in jo prekrila. Še preden bodo vsi analizirali zadnji Janšev tvit, bo poslal že tri nove. Tako zamotiš množice.
A je kakšna možnost, da bi se po nesreči pogovarjali o čem pametnem?
Robert Golob bi morda rad govoril pametno, ampak mislim, da bo v tej situaciji kdorkoli, ki bo hotel pametno govoriti, izpadel kot kandidatke za mis sveta, ki jih sprašujejo o tem, kaj bi naredile, one pa odgovarjajo, da bi odpravile lakoto in končale vojne. Slovenija je razklana. Razklana je še bolj, kot je bila, in pred tem ne kaže bežati. Situacija je skrajno ideologizirana. Za tistega, ki nas bo prepričeval, da ni ideolog, da je postpolitičen in nadpolitičen, da ga politika ne zanima, vemo, da je ultimativni ideolog, da nas s to ideologijo tolče po glavi. Slovenija je država ideologije, v kateri ti vsak skuša nekaj prodati, in tisti, ki ti nekaj prodaja brez ideologije, ti proda največ. Saj vemo, v trgovinah ni nikoli nobene ideologije, pa tam največ kupimo. Za mnogo slovenskih politikov ali političark, tudi teh, ki zdaj na novo prihajajo na prizorišče, se – če jih malo boljše poslušamo – zdi, da govorijo, kot da bi imitirali govorico branjevk.
V smislu?
Branjevka veliko govori, pleteniči in brblja. Ne veš, kaj govori, in je v resnici tudi ne poslušaš, ampak ko odkorakaš, imaš polno vrečo. Ne veš, kako, ampak kupil si. Na slovenskem političnem trgu imaš takšnih branjevcev in branjevk kar nekaj. In javnomnenjske raziskave pravijo, da jim kaže dobro. Nihče ne ve, kaj govorijo, ampak ljudje odnesejo polne vreče.
V prejšnjih mesecih smo nenavadno veliko govorili o potencialni volilni udeležbi. Slišalo se je tudi veliko pozivov državljankam in državljanom, ki do zdaj niso volili, naj vendarle gredo na volitve. Se bo ta aktivacija spečega in kronično neopredeljenega dela volilnega telesa zgodila?
Za proticepilce so rekli, da je to ta del Slovenije, ki sicer ne voli. Če bodo oni šli na volitve, bodo morda formirali majhno skupino novih volilcev. Drugi moment, ki bi znal biti dosti bolj zanimiv, pa je gibanje, ki je množice pripeljalo na referendum za vodo. Ti aktivisti bodo, kolikor razumem, skušali to isto množico pripeljati tudi na volitve. Volilna mobilizacija, skratka. 30 let imamo volitve, pa volilne mobilizacije še ni bilo. To se nam praktično dogaja prvič. V Združenih državah Amerike (ZDA) so te akcije pri vsakih volitvah.
Pri nas niti nalepk nimamo ...
Prav ničesar. Leta 2000 sem en mesec spremljal predvolilno kampanjo v ZDA in so nas vozili okrog svetovalcev in vodij kampanj republikanske in demokratske stranke. Takrat sem enemu izpulil, ukradel 'špeh' o tem, kako peljati kampanjo. Tam je vse predvideno. Tudi to, kakšne oblike in dimenzije naj bodo zastavice, ki jih ljudje potem postavijo po vrtičkih in dvoriščih. Nič ni prepuščeno naključju. To, kar Slovence blazno bremeni, je predvsem, da v politiko ljudje dobesedno prihajajo s ceste. Ne prihajajo ljudje s politično kariero, ki so začeli, recimo, v šolskem svetu in se potem vzpenjali ter se medtem gradili in formirali ...
Ljudje tudi ne prihajajo skozi strankarsko hierarhijo ...
Ne, nič. Ljudje padajo z neba. In, veste, politika je kot televizija – večinoma privablja čudake. Ob vsakem sklicu parlamenta se nam zgodi isto. Volitve so ognjemet svobode in demokracije, naslednji teden pa ugotovimo, da je med devetdesetimi novimi poslanci: prvi osumljen kraje, drugi utaje davkov, tretji že česa, da sta dva ponaredila diplomo, trije magisterij, štirje doktorat. Po dveh tednih jih je trideset že v postopku. In to so tisti ljudje, ki so štirinajst dni prej vpili, kako je cela Slovenija skorumpirana in je čas za nov začetek. Kako? Vsi so pokvarjeni, banda, elite. In potem pride soočenje z realnostjo, veliki antiklimaks. Izvolimo nov obraz, dobi 35 odstotkov, po dveh tednih ima pol podpore, po dveh mesecih pa ji ostane nekaj odstotkov. Ni čudno? Takoj ko jih izvolimo, jih zasovražimo.
Iz tega nastane krilatica, da »so vsi isti«. Je škodljiva?
Seveda je škodljiva, ker vsi dejansko niso isti. Na primer pri vplivanju na medije. Sliši se – saj so tisti prej počeli isto. Ampak niso. Imamo predsednika vlade, ki si dobesedno gradi medijski imperij, zato da mu bo lahko pel visoke pesmi. Imamo premierja, ki hoče, da ga ljubimo. Kupuje medije zato, da bi ga glorificirali. Nazadnje smo, oprostite, to imeli v Jugoslaviji in to je bil razlog, da smo iz Jugoslavije šli.
Specialna vojna bo, pravite. Ampak ali bo v tej vojni kdo zmagal?
Ne. Malo boljše bo kot pri jedrski vojni, no, za katero velja, da v njej absolutno nihče ne more zmagati. Ampak rečeno s Cankarjem: 'Tistega aprila si bo narod pisal sodbo sam.' Ne vem pa, kako bodo te volitve izgledale. Vemo, da je Janša velik ljubitelj Donalda Trumpa, ki je, ko je izgubil volitve, delal vse, da bi rezultate razveljavili ter pri tem, in tudi že prej, relativiziral demokracijo in pravno državo, kar počne tudi Janša. Vemo, da je ustavno sodišče reklo, da je treba spremeniti okraje, urediti volilno zakonodajo, kar se ni zgodilo. Ne vem, ampak si domišljam, da bi lahko ta, ki bo izgubil volitve, začel zganjati cirkus, da volitve niso bile legitimne.
Se pravi, da bi lahko imeli rumene jopiče pred parlamentom?
Recimo. Slovenija je razklana in vlada nadzoruje iz dneva v dan več medijev. Teza, da so bile volitve nelegitimne, lahko dobi zalet. Lahko se pojavijo protestniki, ki bodo to potrjevali, in lahko se zgodi huda kriza. Ustavna, če ne kaj hujšega.
V duhu svojega eseja razmišljajte malo z nami o tem, kako bi bilo, če bi za izbiro voditeljev države res dali priložnost žrebanju ...
To ni slaba ideja. Tak sistem so imeli Grki in je precej dobro deloval. Potem so se elite prestrašile in so si izmislile parlamentarno demokracijo. Ampak glede na to, da smo prišli tako daleč, da si itak, ko vidiš, kdo je prišel v parlament, rečeš 'Pa kaj so jih žrebali, ali kaj?', bi morda res lahko dali žrebu priložnost. Ker bi bil izid morda dosti boljši, ker ne bi potrebovali strank in ker bi se zlahka zmenili, da traja mandat samo eno leto.
Slovenci o sebi mislimo, da smo strašno dobri sosedje. Miroljuben, prijazen narod, ki nikoli ni hotel nič hudega ne Italijanom, ne Avstrijcem, ne Hrvatom, ne Madžarom. Pa smo res?
Kako pa naj odgovorim na to vprašanje? A sploh obstaja pravi odgovor na to? Tako je: težki časi ustvarjajo dobro umetnost. Taki časi so dobri za pisanje. Če takih časov ne bi bilo, mene ne bilo. Ne bi bilo filmov, ki jih imam rad in jih imajo tudi drugi radi. Sanje o nekem večnem miru so relativne. Spet sva pri kandidatkah za mis sveta. Ampak živimo v kapitalizmu in kapitalizem je vojna, od začetka do konca. Smo v fazi, ko je kapitalizem militanten, agresiven, ko je dirka navzdol vse hujša, ko vse bolj postaja boj za preživetje, ko vse službe, vsa dela, niso več službe, ampak boj za preživetje. Ideologija, ki uči: bodi to, kar si, postani direktor svojega jaza, 'just do it' in tako naprej, ta ideologija, da človek ne potrebuje nikogar, da je sam sebi dovolj, je katastrofalna. Ker trga vezi, deluje kot sekta. Če se vpišeš v sekto ...
... se potem družiš samo z drugimi člani sekte.
Absolutno, ker ti najprej povejo, da je družina slaba, da je satan. Pretrgati moraš vse vezi z družino pa s svojo kreditno kartico, seveda, ki jo predaš šefu. Vse solidarnostne, skupnostne vezi se potrgajo, ker so ti vsi samo ovira, vsi te motijo, vsi so pod tabo, moraš se postaviti nadnje, si jih podrediti v vsaki situaciji. To je preplavilo vse pore te družbe, in zato je nastala velikanska težava. Imamo pandemijo. Dobro je, da bi se vsi cepili. Nikogar ne bi hodil iskat s policijo in ga silil k cepljenju. Ampak ko tuhtaš, zakaj se ljudje nočejo cepiti, zakaj tako blazno cvetijo teorije zarote in zakaj ljudje nasedajo, ugotoviš, da so teorije zarote edino, kar je ostalo, edina stvar, ki ljudi veže na neko skupnost. Mi, ki se ne cepimo, si rečejo, mi moramo držati skupaj. Ta neoliberalna ideologija je do te mere atomizirala ljudi, jih odtujila drug od drugega ter pretrgala vezi. Za neoliberalni kapitalizem je namreč vsaka solidarnost problem, ker zmanjšuje dobičke. Bolj ko so ljudje ločeni med seboj, višji so dobički. Na osnovi tega se vrtijo vse politike in iz tega izhaja vse, tudi koncepti svobode. Ko začnejo neoliberalci govoriti o svobodi, to ni ta svoboda, o kateri mi govorimo ves čas, ampak je ekonomska svoboda. Torej, postati toliko bogat, da ti ni več treba spoštovati nobenih zakonov, da se odcepiš od sveta, se preseliš v davčna in socialna nebesa.
Ampak če se ljudje skušajo poenotiti v skupine, pa čeprav mnenj, ki so čudna, neka notranja sila v nas še živi?
Ampak, ne. Huje je. Teorije zarote so še edina socialna čustva, ki so ostala. To je to. Tako daleč smo prišli. Smo na nekem robu. Kapitalizem se v tem trenutku bori za preživetje, in ko se bori, se vedno začenja fašizacija družbe, doneti začnejo vojni bobni. Zdaj imamo Ukrajino in Rusijo ...
Kaj bo iz tega?
Verjetno nekaj takšnega kot leta 1962. Kot v času kubanske krize. Vsi bodo blefirali, odigrali bodo atomski poker.
Se bo tudi tako končalo, torej kot Prašičji zaliv?
Vedno se lahko pretvarjamo, je logika, po kateri delujejo svetovni voditelji. Vsi vemo, da bi bila atomska vojna pogubna za vse, odigrali bomo partijo, ampak pazili, da se kaj ne zgodi. Ampak, kot bi rekel Slavoj Žižek: ko skušaš preprečiti, da se bo nekaj zgodilo, lahko ravno s tem povzročiš, da se natančno to zgodi. Kljub vsemu obstaja rdeč gumb. In v histeriji, napetosti lahko nekdo nanj pritisne.
Ken Follet je lani napisal knjigo z naslovom Never (Nikoli), v kateri preigrava scenarij atomske vojne, ki se na koncu romana tudi dejansko zgodi. Torej se poker ne izide.
Follet je to obdeloval že prej. Igral se je z različicami atomskega pokra. Zgodovina nas je spet pripeljala do točke, ko se kapitalizem bori za preživetje, populizem cveti, pojavljajo se vse mogoče bolezni. Predvsem pa vojne, vojne, vojne. John Hacket, britanski general, poveljnik Nata, je leta 1982 objavil roman Tretja svetovna vojna: nepovedana zgodba. Tam se vojna zares začne, jedrske konice švigajo po svetu, umre na milijone ljudi. In začne se, ne boste verjeli, v Sloveniji. Zato ker se v Sloveniji pojavijo separatistične težnje, hoče se odcepiti od Jugoslavije, zato pridejo na pomoč sile Nata, z druge strani pa pridrvijo sile Varšavskega pakta in trčijo v Sloveniji.
No, pa smo le pomembni!
Takrat roman pri nas ni izšel. In še vedno ni. Pa takega literarnega poklona ne prej ne pozneje nismo dobili. Stalno opazujemo, kje nas bo kdo omenil. Nekdo o Sloveniji piše na nekem portalu, pa o tem že poročamo v nacionalnih poročilih. To pa je bil globalni bestseller, prodan v milijonih izvodih. Pa ga nismo niti opazili.
Iztok Mlakar parafrazira splošno znano maksimo in pravi, da je komedija tragedija, ki jo gledamo v rit. Čemu se bomo smejali čez pet, deset let?
Marsikdo bi rekel, da škoda, da ni več Ernsta Lubicha, največjega režiserja komedij, ker bi znal že zdaj narediti dobro nadaljevanje svoje slovite komedije Biti ali ne biti. Imeli smo film na Netflixu Ne glej gor, ki se mi sploh ni zdel slab. Zdel se mi je skoraj Biti ali ne biti 2.0. Ker pokaže, da danes ta alternativa, ta Hamletov 'biti ali ne biti', ni ravno ne vem kakšna izbira.
Za konec eno športno novinarsko vprašanje o načrtih za prihodnost. Kaj načrtujete za letošnje leto?
Pri tem, kar je zdaj, bom ostal. Pri predvolilnem trilerju. Letos bo fajn biti v Sloveniji, se mi zdi. Ne vem, kaj bo. Ne vemo ne ure ne dneva. Ne vem niti, kaj se bo zgodilo z mano. Ampak nebo je jasno, katastrofe bodo velike. Torej, ne hodite nikamor, bodite tu in sodelujte v dogajanju, ker letos bo drama.
