Da država težave s helikoptersko nujno medicinsko pomočjo (HNMP) rešuje že skoraj dve desetletji, a do danes ni našla prave rešitve, opozarja reševalec Robert Sabol, ki svoje delo v Nujni medicinski pomoči Ljubljana opravlja že 31 let in ima v tujini pridobljen evropski certifikat za helikopterskega reševalca (HEMS TCM).
»Helikopterska nujna medicinska pomoč deluje od julija 2003, ko se je začel pilotski projekt izvajanja te službe, a se žal po 18 letih ni še nič modernizirala. Tako nam do danes ni uspelo oblikovati moderne službe HNMP, kot jo poznamo iz tujine, z namenskimi helikopterji, ki bi delovali hitro in učinkovito za paciente oziroma poškodovance, kot tudi za medicinske člane posadk helikopterske nujne medicinske pomoči,« pravi Sabol, ki sicer poudarja, da njegovo mnenje ne odraža mnenja UKC, in ki je sodeloval že v projektih vzpostavitve reševalnega motorja leta 1994 in novega koncepta intervencijskega vozila leta 1996, že dlje pa se zavzema za pridobitev večnamenskega reševalnega helikopterja.
S šleperjem po paradižnik
V Sloveniji se po junijski odločitvi vlade helikopterski prevozi v okviru HNMP, medbolnišnični helikopterski prevozi in helikopterski prevozi otrok v inkubatorjih izvajajo kot državna aktivnost z zrakoplovi Slovenske vojske.
Celoten segment helikopterskega nujnega reševanja pa ne spada v okvir obrambnega ministrstva, temveč v domeno ministrstva za zdravje. Isti helikopter poleg omenjenih treh služb uporablja tudi gorska reševalna služba. »Po Evropi nikjer ne izvajajo HNMP z vojaškimi helikopterji, to so povsod civilne namenske službe. Majhni, okretni, lahki helikopterji, ki lahko pristanejo povsod, so poceni za vzdrževanje in imajo cenejši nalet,« opominja Sabol. »To, kar mi delamo, je tako, kot da bi se s šleperjem peljali v trgovino po en paradižnik. Sicer ga bomo pripeljali domov, a bo drago in neracionalno,« dodaja. Poleg Slovenije v EU reševanje z vojaškimi helikopterji izvaja le Hrvaška.
Rešitev bi bila, da bi služba HNMP pridobila primerne helikopterje, ki bi jih pilotirali vojaški in policijski piloti, saj je kadrovski bazen pilotov v Sloveniji majhen, poudarja Sabol. »Obstaja zakon o medresorskem sodelovanju, s katerim bi se lahko sekundiralo pilote vojske in policije za naloge HNMP.«
To je eden od vzrokov slabših rezultatov omenjene službe, meni Sabol, ki med vzroki vidi prav razdrobljenost HNMP med različne resorje. »Na ta način je tudi nemogoče izračunati, koliko sistem, ki ga imamo danes, dejansko stane. Vemo samo, da je drag in slabo učinkovit,« ocenjuje in opozarja tudi na slabšo pokritost države s HNMP, saj ima Slovenija le dve bazi (na Brniku in letališču Maribor), nujno bi – najverjetneje nekje na Primorskem – potrebovala še tretjo.
Sabol meni, da je vzrok tudi v slabi odzivnosti, »ki gre delno na račun organizacije dela in namestitve ter delno na račun prilagojene poti pretoka informacije od aktivacije do poleta. Včasih to traja tudi 20 minut. In tako nikoli ne bomo ujeli pravila tako imenovane zlate ure. Ta pravi, da ima poškodovanec bistveno večje možnosti preživetja, če od nastanka nujnega stanja do prihoda v bolnišnico ne mine več kot 60 minut. V tujini je reševalni helikopter v zraku tri minute po alarmu. Pokriva pa radius, ki ga naleti v 15 minutah.«
23 evropskih milijonov
Zato Sabol ocenjuje, da bi bilo treba sistem HNMP nujno prevetriti. »Od leta 2006 do danes se ni spremenilo nič, naraslo je edino število intervencij,« pravi. »Danes se dogaja, da so ekipe preobremenjene, zasute z delom, kar pa je nevarno. Utrujenost je prvi vzrok nesreč v aviaciji.«
Rešitev bi lahko poiskali v črpanju kohezijskih sredstev. Država bi v namen vzpostavitve namenske helikopterske službe lahko počrpala 23 milijonov evrov evropskih nepovratnih sredstev. A Sabol ocenjuje, da se to očitno ne bo zgodilo. »Če namreč hočemo evropska sredstva počrpati, je treba igrati po evropskih pravilih.« Izpolnjevati bi torej morali evropsko regulativo, ki pa že na začetku predpisuje modernejše, zmogljivejše in sodobnejše helikopterje, kot so slovenski vojaški belli 412. »Ena od variant, ki sem jih predlagal, je, da bi na primer UKC kandidiral za sredstva, in če bi jih dobil, bi vzpostavili to službo, najeli prevoznika z javnim razpisom, prešolali vojaške in policijske pilote na nov tip helikopterja. Izkušnje z vsega sveta kažejo, da imajo univerzitetne bolnišnice lastne namenske helikopterje in niso odvisne od državnih resursov. Uredili bi tri baze s štirimi novimi helikopterji. Gorsko reševanje pa bi ostalo vojski, kar je njihova osnovna naloga, ker je to segment SAR (search and rescue/iskanje in reševanje),« meni. »Vojska namreč ne more biti hrbtenica sistema HNMP, lahko pa je rezervni resurs za večje nesreče. Za vsakdanje operacije zdravstvo potrebuje svoje helikopterje, nad katerimi bi imela nadzor dispečerska služba zdravstva. Danes, čeprav tako narekuje pravilnik o HNMP, ni tako.«
Slovenija tudi nujno potrebuje helikoptersko službo ves dan in vse dni v tednu ter tako imenovani zračni most med ruralnim okoljem in kliničnim centrom, ki ima moderen heliport, ki omogoča tudi nočne pristanke, pravi Sabol in dodaja: »Tako pa, če morajo v nočnem času na primer iz Ilirske Bistrice prepeljati človeka z infarktom v Ljubljano, ta regija ostane vsaj 2,5 ure brez reševalne ekipe. V Sloveniji helikopterji rešujejo samo v vidnem delu dneva. In zaradi zastarelega in neučinkovitega sistema v Sloveniji po nepotrebnem ugasne marsikatero življenje.«
