Kot je v ustni predstavitvi sodbe v Haagu dejal predsednik sodišča Gilbert Guilaume, ki je pokazal tudi zemljevid, Sloveniji pripada Piranski zaliv od ustja Dragonje oz. sredine kanala Sv. Odorika do točke 45° 30' 41,7'' severne geografske širine in 13° 31' 25,7'' vzhodne geografske dolžine. Morska meja se nato nadaljuje južneje od črte ekvidistance do osimske meje ter kompenzira ukleščenost slovenske obale.
Sodišče je nato v skladu s svojim mandatom določilo tudi stik Slovenije z odprtim morjem, t. i. junction. Območje slovenskega stika z odprtim morjem je široko 2,5 navtične milje od osimske meje. To je sicer območje, v katerem imajo ladje in letala enake pravice kot na odprtem morju, je določilo sodišče.
Evropska komisija bo odločitev arbitražnega sodišča o meji med Slovenijo in Hrvaško podrobno preučila in prvič obravnavala 4. julija na kolegiju v Strasbourgu.
Sodišče je ugotovilo, da so bile vode Piranskega zaliva do 25. junija 1991 notranje vode SFRJ, a niti slovenska policija ni imela ekskluzivne jurisdikcije v Piranskem zalivu v času bivše Jugoslavije, kot tudi hrvaška ni imela jurisdikcije do sredinske črte.
Na kopenski meji je sodišče v veliki meri sledilo razmejitvi po mejah katastrskih občin. Tako se je sodišče odločilo, da gre meja v Istri po reki Dragonji in se konča na sredini kanala Sv. Odorika, kar pomeni, da so trije zaselki na levem bregu Dragonje ostali na Hrvaškem.
Na Snežniku je arbitražno sodišče presodilo, da Tomšičeve parcele pripadajo Sloveniji, prav tako na slovenski strani leži vas Drage v Beli krajini.
Na Trdinovem meja sledi katastrski meji, kar pomeni, da je vojašnica pripadla Hrvaški, medtem ko bi moral oddajnik ostati na slovenski meji.
Meja na območju Posavja in Obrežja sledi mejam katastrskih občin, prav tako ob Sotli. Tam meja ne sledi reki.
Meja v Razkrižju gre po katastrskih mejah, prav tako na Muri, pri čemer pa vas Mirišče oz. Brezovec - del leži na slovenski strani, je odločilo sodišče.
Preberite še:
- Zgodovina mejnih sporov med Slovenijo in Hrvaško
- Slovenija z diplomacijo, Hrvaška z mečem
- Hrvaško mnenje: arbitraža ne bo prinesla sprememb
V skladu z arbitražnim sporazumom je moralo sodišče mejo določiti na podlagi pravil in načel mednarodnega prava, ob upoštevanju še pravičnosti in načela dobrososedskih odnosov pa morajo določiti tudi stik oz. "junction" Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območij. Odločba bo dokončna, brez možnosti pritožbe, državi pa naj bi jo implementirali v šestih mesecih.
Slovenija in Hrvaška nedorečenih delov skupne meje, kljub večkratnim poskusom, od razpada Jugoslavije nista uspeli rešiti. Zato sta se v arbitražnem sporazumu 4. novembra 2009 strinjali, da bosta svoje dvostransko vprašanje uredili v mednarodnem arbitražnem postopku.
S podpisom arbitražnega sporazuma sta državi ustanovili arbitražno sodišče, ki je bilo zavezano, da po preučitvi vseh relevantnih dejstev izda končno razsodbo glede kopenske in morske meje med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Razsodba arbitražnega sodišča je po 7. členu sporazuma za obe državi zavezujoča in pomeni dokončno rešitev spora.
Julija 2015 so hrvaški mediji objavili zvočne posnetke spornih telefonskih pogovorov med slovensko agentko pri arbitražnem sodišču Simono Drenik in slovenskim članom arbitražnega sodišča Jernejem Sekolcem. Ker je šlo za kršitev sporazuma s slovenske strani je Hrvaška od postopka odstopila in ga več ne priznava. Arbitražno sodišče je sicer odločilo, da kršitev ni bila takšna, da bi Hrvaška od sporazuma lahko odstopila, postopek pa je po incidentu podprla tudi Evropska komisija.
