Za obstoječe in nove vlagatelje je najpomembnejši koncept investiranja pravilna porazdelitev sredstev ali premoženja oziroma pravilna razpršitev vlagateljevega portfelja med delnice, obveznice in denar (ang. »Assetallocation«).
Razporeditev sredstev je naložbena strategija, katere cilj je uravnotežiti tveganja in nagrade (donos) s porazdelitvijo sredstev glede na cilje posameznika, njegovo toleranco do tveganja in glede na časovni horizont investiranja ali varčevanja. Poznamo torej tri glavne razrede sredstev (delnice, vrednostne papirje s fiksnim donosom - obveznice in denarna sredstva ter njihovi ekvivalenti), ki imajo različno stopnjo tveganja in donosnosti. Tako se bo vsak naložbeni razred v daljšem časovnem obdobju obnašal drugače. Ali drugače povedano, ko določeni naložbeni razred raste, lahko drugi pada in različna porazdelitev znotraj vašega portfelja prispeva k večji stabilnosti tudi iz stališča izogibanju večjih negativnih učinkov. Dejstvo torej je, da razpršenost med različnimi naložbenimi razredi vlagatelju zmanjšuje tveganje.
Ko vlagatelj vzpostavi zanj pravilno strategijo razporeditve sredstev (na primer 60 % delnice in delniški skladi ter 40% obveznice, obvezniški skladi in denar), se v nekem obdobju utež posameznega naložbenega razreda v njegovem portfelju spremeni. Kaj se je zgodilo in kaj bi bilo primerno narediti?
Tekom leta je tržna vrednost posameznega vrednostnega papirja v vlagateljevem portfelju prinesla drugačen donos, kar je povzročilo spremembo uteži. To pomeni, da je treba ponovno uravnotežiti (ovrednotiti) portfelj, kar posamezniku omogoča, da ohrani svojo stopnjo tveganja in si hkrati zmanjša tveganje. Uravnoteženje portfelja pomeni postopek nakupa in prodaje določenega dela vlagateljevega portfelja, da bi tako povrnili utež vsakega naložbenega razreda nazaj v prvotno stanje. Poleg tega se lahko re-balansiranje portfelja uporabi tudi v primeru, če se naložbena strategija vlagatelja ali njegova toleranca do tveganja spremenita. Vlagatelj z uravnoteženjem ponovno prilagodi uteži vsakega naložbenega razreda v portfelju z namenom, da doseže novo oblikovano razporeditev sredstev, ki je bila določena že na začetku.
Naj to ponazorimo na preprostem primeru. Janez investira privarčevani denar v višini 100.000 EUR. Odloči se, da bo vložil 50 odstotkov v obvezniški sklad, 10 odstotkov v sklad denarnega trga in 40 odstotkov v delniške vzajemne sklade. Ob koncu leta Janez ugotavlja, da je delež delniških skladov zaradi pozitivnega donosa znotraj njegovega portfelja močno presegel delež obvezniških naložb in naložb denarnega trga. To je seveda povzročilo spremembo oziroma odstopanje od prvotne sestave premoženja, saj se je delež delniških naložb povečal na 49 odstotkov ter se na drugi strani zmanjšal delež sredstev v obvezniške naložbe (42 odstotkov) in denarne naložbe (9 odstotkov). S spremembo se je povečalo tudi tveganje njegovega portfelja. Priljubljeno prepričanje med vlagatelji je, da bo investicija, ki se je v zadnjem letu dobro obnesla, tako nadaljevala tudi v prihodnje. Na žalost pa pretekla uspešnost in pretekli donos nista vedno pokazatelj bodočega gibanja in uspeha - dejstvo, ki ga razkrivajo vsi vzajemni skladi. Star in preizkušen rek pravi, da bi moral biti tisti, ki si ne more privoščiti tveganja zadovoljni z relativno nižjim donosom svojih naložb. Od tod se je tako razvilo splošno stališče, da je stopnja donosa, ki bi si jo vlagatelj moral želeti bolj ali manj odvisna od stopnje tveganja, ki jo je pripravljen sprejeti.
Osnovno vodilo portfeljske strategije vlaganja pravi, da vlagatelj ne bi smel imeti v delniških naložbah manj kot 20 odstotkov ali več kot 80 odstotkov. Ob tem je seveda treba upoštevati kriterij zdravega razuma, ki določa, da je treba delež delniških naložb povečati v primeru nizkih cen, do katerih pride zaradi medvedjega borznega trenda (obdobje padanja tečajev). In nasprotno – zdrava presoja bo zahtevala zmanjšanje deleža delniških naložb, če bo ocenjeno, da je borza nevarno visoka. Vendar pa je to velikokrat lažje izreči kot realizirati, saj so v nasprotju s človeškim značajem, ki ustvarja medvedje in bikovske trge. Svetovati zmanjšanje deleža delnic, ko borza prekorači neko točko in povečanje tega deleža, ko trgi padejo, je skoraj protislovno. Pri portfeljski strategiji vlaganja je bistvenega pomena to, da se, kolikor je le možno, ohranja enako razmerje med delniškimi naložbami in naložbami s fiksnim donosom ter denarjem. Tako kot pri številnih strategijah varovanja pred tveganji je lahko potencial na strani donosa omejen, vendar se z strategijo uravnoteženja portfelja vseeno držite znotraj vaše stopnje donosa na enoto tveganja.
Osebni arhiv
