Lucija Ćirović je na našem estradnem nebu prvič zasijala pred 20 leti kot čistilka Fata v nanizanki TV Dober dan, njena luč pa svetlo gori vse od takrat. Mlajše v okviru Gledališča iz desnega žepka že 15 let razveseljuje s čarobnimi predstavami po vsej Sloveniji, že 12. sezono pa jih spremlja tudi kot glas navihanih likov papagaja Kakaduduja in lisjaka Foksnerja v priljubljeni otroški oddaji Ribič Pepe. Starejše brez otrok pa zabava s stand up predstavami. Zanje je ustvarila tudi avtobiografsko monokomedijo S trebuhom za kruhom. S trebuhom za kruhom pa poleti odhaja tudi v ZDA.

Letošnje poletje bo za vas zelo posebno. Julija se namreč podajate čez lužo.

Res je. Grem v ZDA. Moja pot bo izobraževalno-turistične narave. Glavni razlog je ventrilokvistična konferenca, konferenca vseh nas norčkov, ki okoli hodimo z lutkami in jim posojamo glas, tako da se ne vidi, da jim ga posojamo, torej da govorimo brez premikanja ustnic oziroma iz trebuha, si bom pa vzela tudi čas za ogled nekaterih turističnih znamenitosti. Prvič v življenju bom v Ameriki. Prvič me tudi na koncu poti nihče ne bo pričakal, ampak se bom morala znajti sama. Potovala sem že sama in sem pri tem zelo uživala, saj se ti glede ničesar ni treba prilagajati. Na pot grem 12. julija. Pristala bom v New Yorku, štiri ure po prihodu pa sem mislila leteti naprej v Las Vegas, a so mi ravno sporočili, da so mi premaknili let in bom v New Yorku šele ob 17h, ob 16h pa naj bi že letela v Las Vegas – nisem namreč vzela povezanega leta – tako, da … A v Las Vegas bom prišla, pa če grem peš (smeh). V Las Vegasu se nameravam najprej privaditi na časovno razliko in na Američane – vsi mi pravijo, da so zelo prijazni – tako zelo, da ti gredo na živce. Pogledala si bom tudi to lasvegaško bleščavost, ki me drugače sama po sebi ne fascinira, in Veliki kanjon. Glavni razlog, da grem tja, je ta, da bo v tamkajšnjem hotelu Mirage 15. julija nastopil eden najbolj znanih ventrilokvistov Terry Fator, ki je tudi prvi trebuhogovorec, ki je zmagal na America's Got Talent.

On dela poseben način ventrilokvizma – njegove lutke ne samo, da pojejo, ampak tudi oponašajo znane pevce. S tem, da lutke niso takšne, kot je oponaševana oseba – recimo, ena majhna želvica oponaša Louisa Armstronga, kar še pridoda k duhovitosti. Iz Las Vegasa bom letela v Cincinnati, kjer se bo odvijala ventrilokvistična konferenca. Trajala bo pet dni, od 17. do 21. julija, na njej pa me čaka ogromno delavnic, pogovorov in druženj. Predavat pride tudi najbolj znani ventrilokvist Jeff Dunham, ki je svetovno slaven po lutki Achmed the Dead Terrorist. Na konferenci bom poskušala dobiti čim več znanja, novih idej in poznanstev, ker se kot edina v Sloveniji, ki delam to, počutim malo osamljeno. Ko imaš krizo, namreč nimaš nikogar, s katerim bi se lahko pogovoril. Preveriti nameravam tudi, kako daleč sem v svojem znanju ventrilokvizma in v podajanju šal na ta način. Naštudirala bom šestminutni program z lutko Cóco Ch.Adel in ga predstavila na odprtem mikrofonu, potem pa direktno vprašala, kako se jim je zdelo. V svoj nastop bom zagotovo vključila stavek ali dva o meni, o Sloveniji in o Melanii Trump. Po konferenci bom odletela v Washington, kamor bo priletel tudi moj prijatelj Boštjan Štorman, in drugi del potovanja bova nadaljevala skupaj. Najprej si bova ogledala glavno mesto – če mi bo uspelo, si bom šla pogledat tudi nastop ventrilokvistke Darcy Lynne – potem se bova odpravila v Filadelfijo, od tam pa v New York, kjer bova preživela osem dni, nato pa se bova vrnila v Slovenijo.   

Igralka, stand up komičarka, animatorka lutk, ventrilokvistka in ljubiteljica gledališča je otroštvo preživela v Ribnici, v hiši z vrtom, polnim dreves, s katerih je rada trgala sveže sadje, še raje pa je po njih plezala. Leta osnovne šole ji niso bila najljubša, pa je zato toliko raje obiskovala Srednjo šolo za oblikovanje in fotografijo v Ljubljani. Po srednji šoli je opravljala sprejemne izpite za različne fakultete, vendar venomer brez uspeha. Junija 2004 pa se ji je le uspelo vpisati na Pedagoško fakulteto v Kopru, kjer je diplomirala z odliko, kasneje pa se je odločila še za opravljanje magisterija na AGRFT. Tega je zaključila leta 2016.

Kdaj vas je začel zanimati ventrilokvizem?

Zanimati me je začel, ko sem našla Jeffa Dunhama. Zdelo se mi je zelo simpatično in sem si rekla, da bi jaz tudi rada znala to. Potem sem ugotovila, da ni tako enostavno, in sem to misel opustila. Vse dokler se nisem vpisala na magisterij na AGRFT – smer oblike govora in mi je potegnilo, da je oblika govora tudi to. In sem si rekla – če bom primorana napisati magistrsko nalogo o tem, potem se bom primorana to nekako tudi naučiti. Sem namreč precej nesamoiniciativna. Z mentorjem Tomažem Gubenškom sva se dogovorila, da bom nalogo delala skozi proces učenja, da bom naredila neke vrste priročnik, kaj se dogaja ob tem, ko se učiš, z opisi težav in ugotovitvami. In tako sem se naučila. Če koga zanima kaj več v zvezi s tem, si lahko v knjižnici izposodi mojo magistrsko nalogo S trebuhom za kruhom.

Kaj je bilo vam najtežje pri ventrilokvizmu?

Glede na to, da sem bila že izvežbana v stand upu in v lutkah, sem morala priklopiti samo ta govor, pa že to ni bilo lahko. Ker drugače se moraš poleg ventrilokvističnega govora naučiti animirati lutko, da pravilno odpira usta, potem natrenirati interakcijo z lutko, da reagira nate in ti nanjo. Vzporedno moraš ozaveščati svoje grimase na obrazu, ker občasno ti govoriš in ona ne, potem pa ti govoriš, ampak tako, da se ti to na obrazu ne pozna. Potem se moraš naučiti napisati komični material v dialogu … Vse to se je treba naučiti, pa do bistva trebuhogovorstva sploh še prišli nismo! Osnova ventrilokvizma je govorjenje brez premikanja ustnic, kjer moraš najprej osvojiti osnovne črke, potem pa še problematične: F, V, M, P, B. Če neka beseda vsebuje več problematičnih črk, lahko malo 'pogoljufaš', tako da iščeš sopomenke. Cóco Ch.Adel (izgovori se Koko ŠaDel) bo recimo namesto 'pomembno' rekel 'nujno', namesto 'jaz bom šel' pa 'Cóco gre'. Ventrilokvizem je tudi fizično precej naporna zadeva, saj veliko dela prepona, imeti moraš zablokirana usta, a ne tako, da si videti, kot da se boš zdaj zdaj pokakal, ob tem pa moraš reagirati še na lutkine besede.

Kako pa je s trebuhogovorstvom v tujih jezikih?

Jezik ni toliko pomemben. Če znaš osnove ventrilokvistične veščine, kako govoriti brez premikanja ustnic, to lahko počneš v vsakem jeziku. Podobno je s petjem; če znaš peti brez premikanja ustnic, potem lahko tudi lutka poje.

Ste kdaj koga prestrašili s trebuhogovorstvom oziroma se pošalili na njegov račun? 

Zavestno ne. Nikoli nisem oboževala 1. aprila niti klicarjenja neznanih ljudi, na primer: 'Dober dan, vi se pišete Medved. Kje imate pa brlog?' To meni nikoli ni bilo blizu. Se mi je pa slučajno zgodilo, da je nasedla moja prijateljica Alenka, ko sem bila pri njej na obisku. Takrat sem bila še čisto na začetku in sem vadila neko osnovo. Da rečeš a in potem pripreš usta in rečeš isto. In ji to razlagam, po ventrilokvističnem a – pa se obrne proti drugi sobi mi reče: 'U, mož se je zbudil.' Nasedla je, ne da bi jaz to hotela. Kdo mi nasede tudi zdaj, ko delam s Cócotom. Otroci so čisto nori nanj. Jaz sem hotela, da je Cóco odrasla lutka, da je samo videti otročje, da pa govori svinjarije, ampak otroci podivjajo, ko ga vidijo, tako da sem zdaj naredila kombinacijo Cócota – odraslega, ki ni primeren za otroke, in tega, ki se sicer druži z otroki, ampak ima še vedno svoj karakter: ves čas malo žali. Ko sem prvič nastopala za otroke, sem povedala vse o ventrilokvizmu, kaj je to, kako se dela, kako to izvajam ... nato sem ven potegnila Cócota, po končanem prizoru pa sem vprašala, ali ima kdo kakšno vprašanje. En devet let star otrok je dvignil roko in me vprašal: 'Kako je ptič lahko govoril sam?' Nisem vedela, kaj naj – ali naj mu še enkrat razložim ali kaj – potem pa sem mu rekla, da zato, ker je iz baterijske reje. Starši so se smejali, otrokom pa ni bilo čisto jasno. Za novo leto pa mi je starejša gospa, stara okoli 60, 70 let, po predstavi rekla: 'Kako vi to s ptičem naredite, da on govori?' Povedala sem ji, da mu jaz posojam glas, nakar me je čisto resno vprašala: 'Kdo ga pa vam posoja?'      

Lutke so že vrsto let vaš neločljivi del ...

... Res je. Sem pa v to 'padla' čisto slučajno. V tretjem razredu osnovne šole sem sicer obiskovala lutkovni krožek – enega si moral imeti – pa še to mi ni bilo všeč, ker je bil ob sredah, ko je bila Arabela. Gledališče me je pa zelo privlačilo, a sem se z njim začela ukvarjati šele po srednji šoli. V osnovni šoli sem sicer pomislila, da bi igrala, in sem v petem razredu eno sošolko vprašala, ali bi lahko prišla v dramski krožek. Pa mi je odvrnila: 'Mi smo tam že od prvega razreda,' tako da sem ji rekla samo 'Ok' in ji tega nikoli več nisem omenila. Potem pa sem v 20. letih srečala igralca Draga Milinovića, ki je Ribničan (zdaj sicer živi na Švedskem). Enkrat smo žurirali in sva se nekaj zezala z mimikami, pa me je vprašal, ali hodim kam. Odvrnila sem mu, da ne, pa mi je rekel, da bi bila jaz super za to, ter mi povedal, da se v Ribnici odpira gledališka skupina in da naj grem do Vesne Horžen. Šla sem in od takrat sem zasvojena. Po prvem letu je Vesna mene in še enega iz skupine poslala v Tolmin v gledališko šolo GILŠ, po drugem pa so me v Tolmin poslali na lutkovno delavnico, saj so želeli, da prevzamem lutkovni krožek v osnovni šoli. In takrat so se začele lutke. Potem sem srečala Boštjana, ki je likovni pedagog in likovnik. Skupaj sva ustanovila tudi Gledališče iz desnega žepka, s katerim sva praznovala že 15-letnico, v tem času pa sva ustvarila sedem predstav, od tega šest lutkovnih. Vmes me je poklical še Jože Potrebuješ in zdaj bo že 12. sezona Ribiča Pepeta ...       

Bo Cóco dobil kakšno družbo? 

Bo. Razmišljala sem, kaj bi ljudi avtomatično povleklo name. Odgovor je Fata, še vedno, po 20 letih, tako da sem si zdaj naredila lutko Fate. Dvakrat sem z njo že nastopila in je bilo zelo simpatično. Sem pa še vedno v fazi spoznavanja lutke z mano in mene s formo, ker sem pri vlogi Fate vse svoje grimase potencirala, zdaj, pri lutki Fate pa jih moram odvzeti, kar se seveda ne sme poznati na Fatinem glasu. Gre za ploščato lutko, pri kateri se za zdaj premikajo le usta, ko bom v ZDA, pa bom poskušala z mojstri lutkarji dognati, kako narediti, da bi ji premikala še oči. Razmišljam tudi še o nekaj drugih likih. Fino je, da sta si karakterja enakovredna, a morata si biti diametralno nasprotna, da pride do konflikta. A vedno na koncu zmaga lutka. Pa ni važno, s čim – z zlobo, prijaznostjo, zmedenostjo, s tem, da pametnega spravi v slabo luč … Vedno je lutkar-ventrilokvist tisti, ki potegne ta kratko. Saj če 'gaziš' lutko, zakaj jo sploh imaš na odru? 

Vloga čistilke Fate iz nanizanke TV Dober dan vas je usodno zaznamovala. Vas na ulici še kličejo s tem imenom ali ste že postali Lucija? 

Na ulici se je nehalo s Fato, ker je vseeno že toliko časa preteklo od takrat, me pa še vedno poznajo po tej vlogi. 

Kakšni pa so komentarji otrok, ko vas zagledajo na ulici? 

Zelo različno, odvisno od obdobja. Bilo je obdobje, ko sem kot gostja veliko nastopala v oddaji Vse je mogoče. Enkrat sem bila na poševnem odru banana. Nekaj tednov po tem so me otroci ustavljali, da so me videli v Vse je mogoče – kot da bi bila najmanj voditeljica te oddaje – znali so na pamet ves moj tekst, ki sem ga jaz že davno pozabila. Pri otrocih je sicer še vedno najbolj v ospredju Ribič Pepe, potem pa MasterChef, ki ga tudi gleda veliko otrok. Vsi se te najbolj spomnijo po zadnji stvari.       

Ste od nekdaj radi kuhali?

Ja, že od nekdaj. Prvič sem se kuharsko izpostavila v oddaji Riba na oko, za MasterChef pa sem se odločila, ker sem imela takrat čas, nisem pa vedela, da bom tako dolgo notri. Mi je povozilo vse urnike, tako da sem imela potem kar težave. Se mi je pa po oddaji zgodilo – in to se zgodi z vsemi, ki so bili v MasterChefu – da sem postala skoraj obsedena s kuharijo, zato ker skozi oddaje spoznaš, kaj vse se da delati, ker te tam res veliko naučijo. Po MasterChefu sem imela fazo tort, ko sem dobila sous vide, sem vse delala s sous vidom, zdaj pa sem na drožeh. Prvič sem zdaj za velikonočne praznike iz droži delala tudi šunko v testu ter pehtranovo potico.

Kaj je bila vaša prva jed, ki ste jo pripravili, se spomnite? 

Spomnim se ene prvih jedi, ki mi ni uspela. Ko sem bila še v osnovni šoli, mi je mami naročila, naj naredim puding. Prebrala sem sicer navodilo, ampak malce po svoje, in sem dala greti mleko, stresla vsebino vrečke s pudingom notri in premešala in kuhala dalje. Kuhala sem zelo dolgo časa, da bi se ja zgostilo, v resnici pa je nastala takšna čokoladna juhica s cmočki, ker sem pač tisti del o prahu, ki ga zmešaš z mrzlim mlekom, da se ne sprime, izpustila. Mati me je skoraj ubila, ker je šlo liter mleka v nič. 

Ste kdaj povzročili kakšno katastrofo v kuhinji? 

Jaz je nisem, jo je pa moja mami. Kupila je neka pljučka in je iz njih delala golaž. Cel dan jih je kuhala čisto počasi, saj so pljuča zelo gumijasta in jih moraš res dolgo kuhati. Načrtovala je, da jih bomo imeli naslednji dan za kosilo. Zvečer je rekla: 'Zdaj bom dala pa na močnejši ogenj, se šla stuširat, potem pa ugasnila in šla spat.' Vse je naredila tako, le da je tretji korak (ugašanje ognja) pomotoma izpustila. Ko je oče zjutraj vstal in odprl vrata, je videl samo bel dim. Ni si upal prižgati luči, ker ni vedel, ali je plin ali kaj drugega, zato se je pretipal do okna, da je vse skupaj najprej prezračil ... posoda in vsebina v njej sta bili zažgani, mislim, da je celo plina zmanjkalo. Ko sem jaz vstala, je bil v hiši zelo čuden vonj – obenem je bil vonj po zelo svežem zraku in po nečem smrdljivem. Na kuhinjski mizi sem imela odprto peresnico. Zaprla sem jo, šla v šolo in jo postavila na mizo. Ko sem jo odprla, je iz nje prišel dim. 

Ste ena od začetnic stand upa pri nas. Kako ocenjujete današnjo sceno?

Čedalje več standupovcev je. Vedno je kakšen, ki odskakuje, in navadno ravno temu potem najbolj uspe. Ko je Gašper Bergant prišel na sceno, mi je takoj padel v oči, ker je bil tako poseben, zdaj pa je povsod. Dobri so. Eni se sicer za moje pojme preveč osredotočajo samo na perverznost in seksualnost. To mene ne nasmeji tako zelo, ampak to je pač moj okus. Očitno svet to potrebuje, če je tega čedalje več.      

Ste vi od nekdaj radi zabavali ljudi?

Baje, da ja, ves čas sem se nekaj afnala in tudi na slikah iz mlajših let imam vedno popačen obraz – s tem, da to ni bilo obravnavano kot prav. Na prvi stand up sem pa naletela, ko smo šli na gostovanje, v avtu smo poslušali stand up Eddieja Murphyja iz leta 1982 in se mi je zdel zelo smešen, zgodbe pa je razlagal tako, kot jaz razlagam svoje zgodbe svojim prijateljem. In potem sem si rekla: 'Kaj pa, če bi jaz to počela?' Čez mesec dni sem dobila klic iz Maribora, da imajo prvič v Sloveniji stand up oder in če bi prišla. Takrat sem napisala svoj prvi avtorski stand up.

Pripravljate kakšen nov stand up?

Ves čas se mi po malem porajajo ideje, ki jih potem preizkušam, ob tem pa ves čas poskušam vzporedno delati še za ventrilokvizem. V zadnjem letu dni sem bila sicer najbolj v procesu nove predstave, ki sva jo z Boštjanom naredila za Gledališče iz desnega žepka. Predstavi je naslov Palček nos. Gre za pri nas zelo neznano pravljico nemškega avtorja Wilhelma Hauffa o palčku kuharju. Vsebina gre tako: Zaradi predrznosti lepega Jakoba doleti kazen. Sedem let mora služiti Zeliščni coprnici in v tem času postane odličen kuhar. A kazen s tem ni odslužena. Coprnica ga spremeni v palčka z dolgim nosom in ga pošlje v svet. Jakob postane vojvodov glavni kuhar in spozna, da sta znanje in srce pomembnejša od lepega videza. Prvi dve predstavi sta bili v Kamniku in otroci so zelo uživali. Premiera pa bo predvidoma septembra.

Kazen pa ste dobili tudi vi – ujel vas je namreč radar. Dokazni material z neprecenljivim izrazom na vašem obrazu ste delili tudi s svojimi sledilci na družbenih omrežjih. Kaj se je zgodilo? 

Bila sem na poti v Berlin. Radar me je dobil v Avstriji. Vozila sem in nekaj razlagala. Naenkrat se je zabliskalo in šokirano sem dojela, da je bil to radar, kar je razvidno s fotografije mojega obraza. Sicer nisem objesten voznik, ne vozim 180 kilometrov na uro, priznam pa, ko so me poslikali, se mi ni sanjalo, ne koliko vozim ne koliko je omejitev. Kazen – mislim, da je bilo 125 evrov – sem že plačala.

Ste sicer varna voznica, upoštevate cestnoprometne predpise?

Ja, sem. Omejitve hitrosti spoštujem, še posebno skozi naselja. Res si nikogar ne želim poškodovati. Če je avtocesta in se mi mudi, pa včasih vozim malo nad omejitvami. In potem hodijo domov kazni.

Kaj – poleg kuhanja – še radi počnete v prostem času? 

Rada pogledam kakšno dobro televizijsko oddajo. Zdaj gledam Living Big in a Tiny House – mini hiše, ki imajo 16 kvadratnih metrov ali pa še manj. To se mi zdi zelo fascinantno. Želela bi si imeti kaj takšnega ob kakšnem jezeru … Pogledala si bom tudi Igre prestolov, a verjetno z zamikom, strnjeno. Zelo rada tudi berem in se ob čaju družim s prijatelji. Dosti redno hodim v fitnes. Ter sprehajam sebe in psa Johna. Občasno pa popazim še na kakšnega drugega psa. Zdaj je bila pri nas Kali od Salome ...        

… Salome je celo komentirala, da ima njena Kali zdaj fanta … 

… Ja, zelo sta se 'zaštekala'. Že prej sta se videvala. Ko sem šla v Anglijo, je bil John pri Salome. John je velik kavalir. Ona lahko gre ležat tudi na njegovo posteljo, on bo pa pač šel nekam drugam. Ali pa, če Kali sreča psa, ki je Johnov kolega, in začne lajati nanj, bo nato enako storil še John. (smeh)