Arhiv NTRC

Tanja Gobec se je šolala za gostinski poklic, a se večji del svojega življenja ukvarja z dediščino. Med drugim se posveča folklori, oblačilni kulturi, starim navadam in zgodbam … Pri njej človek hitro začuti povezanost z zemljo. Ukvarja se s pridelavo zelenjave, tudi s pridelavo žit. Slednja uporablja za domačo moko, iz katere pripravlja ognjene dobrote – pite, kekse, potice in še marsikaj. Z zavedanjem, da hrana ne zraste na trgovinskih policah, se loteva tudi kuhanja. V zadnjem času se je preizkusila v ustvarjanju jedi, ki so jih jedli naši predniki.

»Na Kozjanskem je bila do leta 1950, ko se je pojavila elektrika, strašanska revščina. Prej, ko še ni bilo mostov čez Voglajno, je bilo življenje še bolj trdo. Ženske so v lonec dale tisto, kar so imele pri roki, in odhajale k večjim kmetom na dnino,« je pojasnila. Kot ugotavljajo zgodovinarji, je posebno težavo predstavljalo uživanje zelenjavnih jedi. »Po bregovih so uspevali koruza, krompir, korenje, fižol. Pomembna živila so bili kisla repa, zelje in regrat. Paradižnik, koleraba, cvetača in rdeča pesa so se uveljavili šele po drugi svetovni vojni. Mesa ni bilo v izobilju. Pripravljali so predvsem svinjino, perutnino, zajce, ujeli so tudi kakšno divjačino. Tudi moka ni bila vedno na voljo, saj ljudje niso imeli svojih obdelovalnih površin za pridelovanje pšenice,« dodaja sogovornica.

Kaša namesto kruha

Tanja Gobec, ki se pri raziskovanju starih jedi preprostih ljudi opira tudi na dognanja Vladimirja Šlibarja, upokojenega kustosa iz Pokrajinskega muzeja Celje, še dodaja, da so kruh na podeželju jedli šele v drugi polovici 18. stoletja in v 19. stoletju. Prej so bile na jedilniku velikokrat kaše. Proseno kašo so skuhali ali spekli. Ječmenovo kašo so na primer pripravili kot ričet brez mesa. Način prehranjevanja na podeželju je bil odvisen od letnega časa, lege kmetije in od tega, ali so se ljudje posvečali poljedelstvu ali živinoreji. Živila so med seboj menjavali ali dokupovali.

Kakšne so še bile jedi, ki so jih gospodinje nekdaj dale na mizo? Med bolj znanimi v naših krajih je bila med revnejšim prebivalstvom nekoč enolončnica iz fižola, rumenega in rdečega korenja, krompirja in kolerabe, imenovana »korejevec«. Pripravljale so jo v drugi polovici zime in zgodaj spomladi, ko je vsega preostalega že zmanjkalo, novega pridelka pa še ni bilo. Ob težkih opravilih so v »korejevec« dale malo prekajenega mesa, da so imeli ljudje dovolj energije za delo, sicer pa so ga le zabelile z ocvirki. Na Notranjskem so podobno različico imenovali po kolerabi. Čeprav ima vsaka regija kakšno jed, ki je zanjo bolj značilna, se podobna različica skriva tudi na drugem delu države, ugotavlja sogovornica. »Navade so tudi v preteklosti krožile med ljudmi. Čeprav niso bili vsak dan na poti, so kdaj pa kdaj z vozovi ali s kolesi vendarle kam odšli. Sejmi in božje poti so bili med drugim dogodki, kjer so ljudje dobili priložnost za izmenjavo znanj in navad.«

Foto: Gašper Gobec

Preberite več v Novem tedniku