Hladni somrak večera čara predstave o dušah rajnih prednikov, ki v tem času prihajajo nazaj na svet.
Izpostavljeno
Bakina Tajna z novimi izdelki, paradižnikovimi omakami, prinaša okuse mediterana v svoj portfolio
Dolge zimske noči so nevarno torišče temnih sil, demonov, zlih duhov, besov in čarovnic, ki ogrožajo človeka in njegovo imetje.
Človek čuti bojazen, da bosta Sonce in njegova svetloba povsem ugasnila in izgubila moč, zato se zateka k čarovnijam.
Noč ima največjo moč, zato je to najugodnejši čas za magične čarovnije, ki pomagajo preživeti sredi demonskih sil narave. Ob najkrajšem dnevu v letu, ko Sonce peša in izgublja moč, se v ognjišču prižiga drevesne panje. V resnem strahu, da Sonce ne bi ugasnilo, se mu tako pomaga z magično močjo ognja.
Čas mrtve narave je čas mrtvih prednikov, ki se jim je treba z vso spoštljivostjo pokloniti. Divji zimski obhod demonskih mask, ki poosebljajo duše rajnih, ropotajo, topotajo, zganjajo hrup in spuščajo živalske glasove, da bi človeka ustrahovale ter mu tako okrepile vzdržnost in pogum.
Svet nadnaravnih sil, ki je človeškim očem in ušesom prikrit, se za kratek čas spet odpre in z magijo se je mogoče ogniti hudemu in si pridobiti dobro. Hišnemu maliku v čast se z ognjem in zelišči okadi ter z vodo škropi prostore, kar ima očiščevalno in obrambno moč. Njemu pred obličje se polaga zimsko smrečje in drugo zelenje, ki ima moč okrepiti vero v življenje.
Obredje zimskega sončnega obrata
V času zimskega solsticija (21. decembra), ko je najdaljša noč v letu, so imela po starem poganskem verovanju skrivnostna in demonska bitja največjo moč. Naši predniki, ki so obdelovali polja in redili živino, od česar je bilo odvisno njihovo preživetje, so zato ob začetku vsakega novega leta (po zimskem solsticiju, ko se dan znova daljša) prosili za naklonjenost dobrih sil in obilno letino.
V zimskem času je bilo Sonce slabotno, zato so mu pomagali s svetlobo in toploto, tako da so kurili kresove v pričakovanju, da pride mladi Svarožič, sin starega Svaroga, boga Sonca. Poganski Svarožič je postal krščanski božič, a strah in upanje sta ostala. Z božičem (25. decembra) je krščanstvo v četrtem stoletju nadomestilo poganski praznik rojstva nepremaganega Sonca, toda stare navade so še dolgo ostale.
Življenjska moč zimzelenega rastlinja
Po starih verovanjih so bila človeku na prehodu starega v novo leto že od nekdaj najnevarnejša demonska bitja, uroki in besi, ki so prinašali bolezni in nesreče. Obrambno dejanje, ki je bilo razširjeno med našimi predniki v času zimskega solsticija in sega v starodavno predkrščansko dobo, je bilo predvsem obredno sežiganje zelišč, zlasti brina in rožmarina, za zaščito pred zlimi silami. S posušenimi zelišči so okadili hiše in hleve, tudi polja, da bi sebe in živino očistili ter zaščitili pred zlom. V usodnem času pred koncem starega leta, ko je bila »zemlja odprta«, kot so verovali, si je bilo mogoče z najrazličnejšimi čarovnimi dejanji zagotoviti naklonjenost dobrih sil tudi v prihodnjem letu.
Človekova prizadevanja so bila usmerjena v čaščenje naravne življenjske sile, ki je bila skrita v zimzelenem rastlinju. V tej želji so opravljali številna obredna dejanja, od krašenja z zimzelenim rastlinjem do kurjenja čoka ali božičnega panja, z enim samim namenom – da se bo narava in z njo življenjska sila prihodnjo pomlad spet zbudila iz otrple zemlje! Naši predniki so krasili svoja bivališča z zimzelenim rastlinjem, v katerem so skrite življenjske moči, ki se prenašajo na človeka. Na Primorskem so hiše in hleve v božično-novoletnem času krasili z oljčnimi in lovorovimi vejami, drugod zlasti s smrečjem in bršljanom, med zimzelenimi rastlinami pa so uporabljali tudi belo omelo bodiko, pušpan, zimzelen in druge.
Z uvedbo krščanstva se kot božično-novoletni okras uporablja tudi adventni venec, spleten iz zimzelenega rastlinja s štirimi svečami, ki ponazarjajo štiri adventne nedelje. Še danes je v navadi, da vence iz zimzelenega rastlinja v božično-novoletnem času za okras obešajo na vhodna hišna vrata.
Božična jelka in Adonisov vrtiček
Pri današnjem praznovanju božiča je nepogrešljivo božično drevesce oziroma novoletna jelka. Na zeleno vejevje in drevesa so sicer že Rimljani obešali razna darilca, a se je božično drevesce, kot ga poznamo danes, na Slovenskem razširilo šele v 19. stoletju, ko so ga začeli postavljati po mestih in trgih zlasti priseljeni nemški uradniki, trgovci in obrtniki, po njihovem zgledu pa se je navada prenesla tudi med slovensko prebivalstvo. Vse dotlej je bil poglavitni božično-novoletni okras zimzeleno rastlinje in jaslice z mahom.
Na Slovenskem je bila nekoč razširjena tudi navada, da so v božičnem času v hiši postavili Adonisove vrtičke, imenovane po grškem bogu rasti Adonisu. Adonisov vrtiček predstavlja kaljeno pšenično žito, ki so ga v plitve posodice posejali na barbarino, lucijino ali na dan Marijinega brezmadežnega spočetja (8. decembra) in je vzkalilo ob božiču. Z Adonisovimi vrtički so do sv. treh kraljev ali svečnice krasili jaslice, »bogkov kot« ali mizo, ponekod pa so z mladim kaljenim žitom tudi vedeževali.
