FOTO: Valentinovo po skavtsko
Ne, ne, nismo kupovali rožic in srčkov, pa tudi bombonier ne, nismo pisali zaljubljenih voščilnic in nismo pošiljali sms-ov. Mi, nas šest skavtov iz treh bratovščin, smo tudi letos – kakor že nekajkrat v preteklih letih – praznovali drugače. Po skavtsko. Z izletom v kraljestvo Božjega stvarstva, s sveto mašo in blagoslovom, s prijaznim druženjem po maši ob dobrotah domačih mojstric peciva in narezkov.
Zjutraj smo se odpeljali v sivo jutro. Sivi oblaki so zavzeto skrivali sonce. Pot proti Primorski smo prekinili v Postojni, da bi pobrali še S + S in skupaj popili jutranjo kavico. Naš prvi pravi postanek je bilo zasneženo parkirišče pod Vremščico. Samo en avto je bil na njem, cesta navzgor pa se nam je zdela dokaj v redu in prevozna. Ker nas je preganjal čas, smo se hoteli zapeljati še nekaj metrov višje po kolesnicah, pa smo se ušteli. Avto nam je počez čez cesto zasukalo v sneženi zamet ob robu in sam Bog je takrat pripeljal mimo tri krepke fante, ki so nam pomagali spet v kolesnice in curik smo se vrnili na parkirišče.
Vzeli smo pot pot noge, se toplo zavili, oblekli in obuli in jo mahnili navzgor v čudovito belino nedeljskega dopoldneva. Smreke so se sklanjale pod težo snega, cesta je imela ob robu belo snežno ograjo in ko je še sonce poslalo svoje žarke, se je od beline in lepote bleščalo vsenaokrog. Škrip, škrip, škrip ... je delalo pod gojzerji, uiuiuuuuuu ... je zavijala prava kraška burja okrog ušes, pridno pometala sneg in delala zamete. Utrjenih kolesnic je bilo kmalu konec, pred nami je bila samo še belina in na tisoče stopinj, človeških in živalskih, pa tudi sledi tekaških smuči in kripelj.
Nismo bili sami. Veliko popotnikov si je zaželelo krasnega doživetja in gazilo pred nami in za nami po snegu, po zametih in tudi po zmrznjeni zemlji tam, kjer je burja odpihnila ves sneg. Včasih se nam je udrlo do kolen in še več, včasih nam je uspelo hoditi po zamrznjeni skorji po vrhu ... Sonce nas je grelo v hrbet, hosta dala za trenutek zavetje in tišino, burja pa vedno znova preizkušala našo vztrajnost in nam zavzeto pihala v prsi. Kakšna lepota, kakšna belina in tišina, kakšen lep pogled v dolino, … bilo bi škoda, če vsega tega ne bi videli in doživeli! Zares škoda!
Ko smo prišli do ograjenih praznih pašnikov, ki zdaj pozimi samevajo, sicer pa so polni drobnice, smo bili že čisto malo zmatrani. Našli smo stajo, ki je ni dosegel sneg in je zamet naredi samo dvometrski ovinek ob njeni ogradi in v toplem zavetju - to je bila naša jedilnica - použili skupno skavtsko malico.
Bili smo prepozni, da bi šli do vrha, čeprav smo si to zeloooooooooo želeli in bali smo se, da bomo zamudili sveto mašo, zato smo se obrnili proti dolini, še prej pa občudovali dva kolesarja, ki sta s kolesi premagovala zamete in burjo. No, na koncu nista bila več na kolesih, ampak sta vsak svoje kolo nosila čez zamete in bredla do kolen... Tudi to so posebni užitki!!!
Vožnja do Črnega Kala je bila vesela in nasmejana. Še sonce je bilo dobre volje in sneg se je umaknil mediteranskemu rastlinju in prvim zvončkom. Zvonik cerkve je še vedno postrani, cerkev se sveti v obnovljeni belini in okrog nje že močno diši po pomladi....
Cerkev sv. Valentina, svetla in lepa, čudovito okrašena s primulami in trobenticami v lončkih, se je hitro polnila in bila kmalu polna do zadnjega kotička. Veliko ljudi je moralo ostati zunaj. Sv. mašo je ob somaševanju velikega števila duhovnikov daroval upokojeni koprski škof g. Metod Pirih. V pridigi je poudaril pravi pomen praznika sv. Valentina, „ki ima ključe do korenin“ za polja in vrtove ter za pravo ljubezen med zaročenci in zakonci. Pozdravil je tudi nas skavte, ki že kar tradiconalno prihajamo k tej sv. maši. Po sv. maši je doooooooolga vrsta mladih in starih zakoncev pristopila k blagoslovu.
In kot se za pravo vaško žegnanje spodobi, so nas prijazni domačini povabili na agape v vaški dom, kjer je bila zelo lepo pripravljena in zelo dobra pogostitev. Hvala vsem za vse!
Krasen dan se je nagibal v mrak, ko smo se vozili proti domu. Treba se je bilo posloviti. Škoda. Ali pa tudi ne, saj smo se zmenili, da se vrnemo na Vremščico, ko jo bo pomlad odela v zelene barve. Pa da bomo en tak ali podoben izlet naredili vsak mesec.
Bog daj, da bi se to uresničilo in Bog daj, da bi se spet kmalu srečali!
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
