Se spomnite gospe, ki je imela Črni les, zasebni dom počitka? Nanjo so zlivali gnojnico iz več cistern, češ da je prišla z lažnivimi oporokami do premoženja nemočnih varovancev. Očitali so ji tudi, da je v njenem domu umrljivost večja kot v primerljivih zavodih v Sloveniji. Na televizijskih soočenjih je bil najbolj glasen, oster, nesramen in zloben starejši zakonski par, ki so mu pozneje na sodišču dokazali, da je lagal kot pes teče in da je premoženje, ki naj bi si ga protipravno prilastila lastnica Črnega lesa, z oporoko pripadlo njunemu sinu. Zdaj, ko bi se morala gospa in gospod vsaj opravičiti lastnici Črnega lesa, ki sta ji uničila življenje, se izmikata kameram in po vzoru politikov zadeve ne komentirata. Pa bi bilo prav, da kaj rečeta, če imata le drobtinico vesti, vsaj kanček človečnosti in če nista že davno pozabila, da ne naredi človeku tistega, česar ne bi rad, da drugi storijo tebi.

Neverjetno, kako hitro znamo koga z lažmi, izmišljotinami in intrigami očrniti, ga osramotiti, mu vzeti človeško dostojanstvo, hkrati pa tudi nedoumljivo, kako težko se nam je opravičiti. Kako težko nam gredo z jezika besede: oprosti, žal mi je, hvala, zmotili sem se.

Velikokrat sem že doživel, da so organizatorji, ki so me povabili nastopat na kakšno dobrodelno prireditev, do katere sem se moral na lastne stroške peljati tudi po dvesto kilometrov in več, na koncu pozabili reči čarobno besedo »hvala« kot plačilo za izgubljeni čas, za pokurjeni bencin, za dober namen. Do mene so se obnašali kot do predmeta, ki ga zavržeš, brž ko je opravil svojo nalogo in ti ni več potreben. Da je takšno obnašanje grdo, nespoštljivo in nekulturno, bržkone niti pomislili niso, kajti vse več je sebičnosti, zagledanosti vase, drenjanja priti na vrh in tam ostati, ne glede na žrtve.

Kajti ljudje imajo radi zmagovalce, s poraženci se noče družiti nihče. Gospa iz Črnega lesa je to dobro okusila, pravi, da še danes, ko je zadeva že malce pozabljena, ljudje na ulici kričijo za njo, da je morilka. Lažnivemu starejšemu zakonskemu paru pa nihče ne reče, da sta lažnivca, pokvarjenca, potuhnjenca ali kaj podobnega. Ne: onadva nista bila ničesar osumljena, onadva sta obsojala. Morda bosta, če je verjeti knjigi vseh knjig, obsojena, ker sta sodila. Na sodni dan, če ne prej. Gospe, nekdanji direktorici Črnega lesa, bo to slaba tolažba, kajti bolečina ji je bila prizadeta tu, v tem času, na tem svetu, božja sodba pa velja za onostranstvo. Pa še odkupiš se lahko: če moliš, če se pokesaš, če vržeš kaj v puščico, ki ti jo pomolijo pod nos. Kaj, kar šušlja in ne žvenketa.

In kako se obnašajo do gospe iz Črnega lesa mediji?

Molčijo, kot bi bili zaliti z betonom. Oprostilna sodba zanje ni zanimiva, ne povečuje jim naklade. Ni velike gledanosti. Za časopisne bajte je le slaba novica dobra novica. In kjer je več zlobe, hudobije, laži, krvi, razmesarjenih črev ali po asfaltu razmetanih možganov, tam je več fotografskih aparatov. Časopis, ki bi objavljal samo dobre novice, ne bi izhajal dolgo. Koga, lepo vas prosim, pa še zanimajo ljudje, ki pridno delajo, ki imajo radi sebe, svoje bližnje, ki ne želijo in ne naredijo nikomur nič žalega? Ki ne kradejo niti ne ubijajo, ki vozijo trezni in ki se vsaj trudijo, da ne bi prizadeli drugih z neresnicami, podtikanji, nevoščljivostjo, hudobijo, privoščljivostjo.

»Živ dolgčas,« bi rekla moja mlada znanka, ki se zadeva v kletnih prostorih stanovanjskega bloka in čaka, da jo kdo najde in spravi njeno zgodbo na naslovno stran katerega od tabloidov. Njeno mlado, zavoženo življenje bi časopisom in revijam gotovo povečalo naklado s trideset na petdeset tisoč izvodov.

In samo to šteje.