##IMAGE-3980263##

Petek popoldan pred našo osnovno šolo – Osnovno šolo Grm. Vznemirjenje kot v času obiskovanja šole pred kakšno kontrolko ali Stančičevim spraševanjem – a vendar drugačno, prijetno, toplo. Zagotovo se je vsakdo od nas vprašal, ali bomo spoznali drug drugega … A že prvi pogledi v oči, topli objemi so razblinili vse, za trenutek so razblinili 35 let prehojene poti posameznika, saj v tem trenutku ni bilo pomembno nič; ne kaj si, kako si oblečen, kakšen je tvoj ... videz – samo obstajali smo in se predajali energiji povezanosti, ki smo jo ustvarili daleč nazaj.

Zbrali smo se v avli šole, v avli, v kateri sem tolikokrat nastopila, avli, v kateri smo morali med odmorom hoditi v krogih, da smo tako ohranjali zdrav duh v zdravem telesu, avli, kjer so se zgodila mnoga najstniška osvajanja. Vrvež, ki smo ga ustvarjali, je bil takšen kot v času šolanja. A smo spoštljivo utihnili,. ko nas je nagovorila sedanja ravnateljica, takrat moja razredničarka, ga. Sonja Simčič. Toplo nas je pozdravila, nam namenila srčne besede in v nas prebudila nešteto ponosnih spominov na to, da smo oblikovali prvo desetletje grmske šole. Kako prijetno je bilo stopati mimo vseh naših učilnic, spomini so prihajali na dan, nasmejali smo se tistim iz prvih let šolanja, saj so bili polni nerodnosti in nagajivosti. Hvala, OŠ Grm, za tople sprejem in lepe spomine.

Druženje smo nadaljevali tam, kamor smo se odpravili po naši valeti, tedaj na klopce, sedaj v rezervirano restavracijo. Sedeli smo po oddelkih in se v prijetnem klepetu, ob katerem so čudovite vezi spet prihajale na plano, predajali sproščenemu vzdušju, ob katerem opazovalec, razen po kakšni naši gubici, ne bi verjel, da je minilo 35 let. Ob slikah iz šolskih let smo se prešerno nasmejali našemu videzu, dogodivščinam, ki so prihajale iz nas. Nazdravili smo našemu obstoju, skupnim šolskim trenutkom, sošolki, ki ni mogla biti z nami fizično, a je bila v stiku z nami, naši srčni moči in želji, da je vsakemu in vsem lepo. Smeh, topli pogledi, stiski roke, iskrene besede sprejemanja in podpore so bili naši spremljevalci večera. Večera, ki nam je pokazal, da so vezi, ki smo jih spletli močnejše, kot smo morda v teh letih mislili. Večera, ki nam je povedal, da smo drug drugemu pomagali pognati korenine in stopati v samostojno življenje. Večer, ki je v meni spet prebudil otroka, moje veselje, navihanost in vero, da zmorem vse.

Srčna hvala organizatorjem, vsem, ki smo obogatili ta večer, vsem sošolcem, ki ste bili z nami v mislih. Naj nas naša srca vodijo po prostranih poljanah možnosti z lepimi spomini in željo, da se kmalu spet snidemo. Sr(e)čno vsakemu posebej in vsem skupaj.