Uspete prepoznati lastna hotenja in želje v gozdu hotenj in želja? Blagor vam. Včasih se mi zdi, da je mejo med lastnim, osebnim, notranjim in med tistim, kar le tako doživljamo, a gre v samem bistvu za nekakšen kolektivni »fleš«, skoraj nemogoče zarisati. Pri svojih že skoraj okroglih letih in okroglemu telesu pa me preveva občutek, da bi bila najbolj srečna, če bi bila pevka v muzikalih. Da bi s Stevom Bartonom (… mu daj spokoj, ker je njegov fenomenalni glas zamrl tako mlad) kot mladenka plula v čolnu po temnem kraljestvu fantoma iz opere in iz sebe izvabljala visoke tone. To je to. Potem bi bila super srečna! Ja, FIGO. Malo morgen! Pa kaj še?! Kar misli si! Zagotovo bi si v tem primeru želela biti dnevna urednica na eni od nacionalnih televizij.

Občutek sreče je zanimiva reč, je v izjemno zanimivem članku v slovenskem tedniku zapisala Vesna Vuk Godina, ženska, ki mi je dobesedno »zagabila« faks, saj sem kot mlad psiček pred vrati njenega kabineta tresla svoje ude v upanju, da bom zadela tisto besedo, ki jo želi slišati. In to tedensko. A z veseljem prebiram njeno pisanje. Tudi to o občutku sreče, ki ga narekuje sodobni zahodni svet. In povezavi normalnosti in sreče. In, spoštovani anonimni komentatorji, to nima nikakršne zveze z vladami, za to ni odgovoren niti Janša, niti Kučan, zato se ne trudite pisati komentarjev, ob katerih se človek resno zamisli, saj se zdi, kot da je šla zdrava pamet v pokoj in da nič ne kaže, da se vrne vsaj kot honorarna sodelavka.

Skratka, če niste srečni, je nekaj narobe, niste normalni, štrlite iz povprečja, morda potrebujete celo zdravje. A na drugi strani je ta sreča zgolj nek izlitek vsebin, ki nas morajo obdajati, da bi jo začutili. Nek družbeno spisan seznam. Če kaj manjka, pa v jok, srečo lovimo naprej, bolj kot jo lovimo, bolj nam ubeži in bolj smo nesrečni. Uf! Zapleteno.

Še sreča, da imamo nesrečo, sicer je sploh ne bi opazili, sreče namreč in bi bili nesrečni.  Hm, ne. Če ne bi bilo sreče, tudi nesreče ne bi bilo. Samo BILO bi. O, sveta preproščina, za marsikoga bi bilo lažje.

V kinu sem razmišljala, kako zahtevno delo je snemanje filmov. Da zaobjame vse te nače občutke, da napada vse naše transmitorje, nevrone, karkoli že. Vse bolj celosten mora biti, da je uspešen, napadati mora vse naše čute, kompleksna ataka slike, zvoka, čustev… ne bo daleč, ko ga bomo tipali in postali njegovi statisti. Ja, Avatar, briljant sodobne tehnologije, z obrisi človeških resnic in pravičnosti. Vračamo se k enostavnim modelom dobrega in zlega, ki ga zdaj obdeluje najsodobnejša tehnologija. In spet smo pri kolektivnem, dobro in zlobno pleme, kamor vdre človek, je sranje, še posebej, če ima denar in zafuran planet. Kot v Titaniku, pleme preživelih in umrlih in kolektivna krivda.

Noč ima res svojo moč in težava človeka so preveliki možgani, kot je lepo napisano v Galapagosu.Vse, kar sem hotela napisati, je, da vam želim eno dobro leto. Vidite, tudi brez sreče se da biti dober.