Pomlad. Iz dneva v dan bomo manj oblečeni. To je za marsikoga problem, kajti na svetlobo bo udarila slanina. Ves špeh, ki smo si ga nabrali v zimskih dneh, ko smo nenadzorovano jedli. Kaj jedli: žrli. Pa ni čudno, da so revije, namenjene ženskam, polne shujševalnih kur. Hujšanje s pomočjo Lune. Hujšanje z vodo. Hujšanje s sadjem in z zelenjavo. Hujšanje z vitamini. Večdnevno postenje. Hujšanje na sto in en način. Kajti moderno je suho, vitko, skoraj shirano.

A zadeve niso tako preproste, kot je napisano. Vprašajte o tem kogar koli, ki se je hotel rešiti le nekaj kilogramov telesne teže. Mučil je muko, okolico, predvsem pa sebe. Veliko prej kot svoje telo, je shujšal svojo denarnico. Ne mislite, da je vitka postava zastonj. In ne bodite naivni: tisti, ki vam delijo nauke, kako se znebiti tolšče, hočejo z vami zaslužiti. Vam prodati shujševalne čaje, mučilne naprave za vadbo, bivanje v hotelih, ki premorejo savne, strokovnjake za prehrano, šport in rekreacijo, dobro preštudirane in mamljive programe z jogo, masažo, akupunkturo, blatne kopeli in še vrsto drugih fint, ki bodo pripomogle k vaši povsem novi in komajda prepoznavni podobi. Iz debeluha se boste v samo nekaj dneh prelevili v suhca, ki bo namesto številke 58 pričel nositi oblačila številka 38. Malo Morgen. Saj veste: brez muje se niti čevelj ne obuje.

Morda pa bi bili pri hujšanju učinkoviti recepti jedilnikov, ki si jih lahko privoščijo ljudje s štiristo evri mesečnih prejemkov. Nekdo v tej naši mili Sloveniji bi se morda lahko pozabaval s to zamislijo. Zadeva je preprosta kot pasulj in morda prav zato nenavadna. Strokovnjak ali strokovnjaki za preživetje bi najprej ugotovili, koliko denarja mora odšteti upokojenec ali delavka iz proizvodnje za položnice in koliko cvenka mu ostane  do konca meseca, ko vse to plača, za hrano in pijačo. Za vodo. Za sadje in zelenjavo. Za meso. Za riž. Za kruh. Brez dragih in dolgotrajnih raziskav lahko sklepamo, da ne hudo veliko. Kvečjemu sto, bolj gotovo pa - petdeset evrov. Teh sto ali petdeset evrov bi nato razdelili na trideset dni ter  sestavili jedilnike za zajtrk, kosilo in večerjo, kar skupaj ne bi smelo veljati več kot evro, dva, v najboljšem primeru tri. Na razpolago namreč ni več denarja, pa če še tako računamo, obračamo, prevračamo, kombiniramo, licitiramo, korigiramo.

Iz debele in polne ritke je lahko kakati, iz praznega korita pa sita vrana lačno pita. Jedilniki, ki bi bili sestavljeni za ljudi, ki imajo na razpolago za hrano in pijačo na mesec, reci in piši, manj kot sto evrov, bi pomagali z nasveti revežem, kako preživeti mesec, vsega presitim pa, kako se prehranjevati in pametno preživeti preostanek življenja, da jih ne bo zalilo lastno salo ali jih ugonobile z njim povezane srčno - žilne, sladkorne in hipertonične bolezni. Tako bi ubili dve muhi na en mah.

Damskih revij reveži seveda ne zanimajo, zato ni pričakovati predlaganih receptov. Reveži pravzaprav ne zanimajo nikogar, kajti od njihovega siromaštva nihče ničesar nima. Revež si ne more privoščiti niti nakupa revije, v kateri strokovnjakinje in strokovnjaki svetujejo, kam z odvečno slanino, ki se pri upepelitvi spremeni v ocvirke. Za reveže je pravzaprav itak vseeno, ali so debeli ali suhi. Tako z debelimi kot s suhimi se na da nič zaslužiti. ''No money no honey,''pravijo Angleži, mi pa bi po naše rekli: ''Malo denarja - malo muzike.''