Začelo se je že pred nekaj meseci, morda še prej, ko sem začel noro iskati rešitev za svoj videz, ki je bil takrat obupen – pa ne samo zaradi tega, predvsem zaradi bolečin v kolenu in drugih težavah, ki so povezane z zdravjem. Takrat sem bil v takšnem stanju, da če ne bi nekaj storil, bi prišlo do občutnih sprememb v mojem načinu življenja. Zavedal sem se, da se v takem stanju ne bom dobro počutil in da moja starost ne bo takšna, kot sem si jo zamislil. Vedel sem se, da potrebujem gibanje, zdrav duh in če bi se zgodilo kaj drugače, bi to pomenilo veliko katastrofo, ki bi zaznamovala vse pore moje biti. In zgodilo se je, odločil sem se za post, Hipokratov način zdravljenja, za tisti način, ki ga uradna medicina ne priznava, knjige pa o tem veliko pišejo.

Za post sem se odločil pri polni zavesti in priznam, da nisem imel nobene zveze s kakšnim političnim dogodkom ali nekakšno zgodbo, ki bi s tovrstnim »samomorilskim nasiljem« skušala doseči dogovor, cilj, boljše izhodišče. Odločitev je bila – že od samega začetka –  produkt moje vizije in v njej ni bilo niti kančka prisile ali nekakšnih tujih nagibov, ki bi imeli nespodobno ozadje. Ni bilo preprosto, potreboval sem kar veliko priprav, zato sem v zvezi s postom prebral kar nekaj knjig in člankov. Moram priznati, da sem bil od vsebin prej zmeden kot pa potešen.

H končni odločitvi so pripomogle zgodbe ljudi, ki so se postili in ki so zaradi posta pozdravili marsikatero bolezen. Ugotovil sem, da literatura post obravnava kot najbolj naraven način zdravljena duha in telesa, in seveda, tudi najhujših bolezni, zaradi katerih ljudje umirajo in uradna medicina za njih nima ustreznih zdravil. Gledano z druge plati pa ga obravnavajo kot nasilno dejanje nad lastnim telesom in ga enačijo s hiranjem organizma. Uradna medicina je na eni strani, posamezni zdravniki in zdravilci na drugem bregu: dva zelo različna pogleda, dve različni teoriji – kakšna zmeda! Kdo ima prav? Zakaj ga upoštevajo vsa verstva sveta, zakaj je učinkovit med živalskim svetom in zakaj ga priporočajo tisti, ki so se srečali z njim – vsa ta vprašanja so rojila po moji glavi. Bila je težka odločitev in kar nekaj strahu: kaj bo, če se kaj zgodi? Koga poklicati na pomoč – zdravnika ali nekoga, ki ima izkušnje s postenjem? 

Za post sem se odločil ZAVESTNO, zato, ker sem doumel smisel postenja. Spoznal sem, da s postenjem damo telesu možnost, da se samo zdravi in tudi pozdravi in da gre za proces čiščenja od toksinov in drugih nesnag, ki v telesu povzročajo bolezenska stanja. Post poskrbi za naše odvečne kilograme, ki v času postenja postanejo hrana, s katero preživimo, ne da bi se hranili skozi usta. 

V času posta sem vsak dan popil najmanj tri litre vode in pol litra soka, ki sem ga stisnil in precedil iz sveže zelenjave ali sadja. Tako je bilo vsak dan in to 28 dni zaporedoma, s tem, da sem dnevno prehodil 10 km, redno telovadil in seveda opravljal vsa vsakdanja opravila. Iz dneva v dan sem se počutil bolje, bolj vitalnega, bolj vitkega in seveda nič več ni bilo bolečin v kolenu in drugih sklepih, krvni tlak se je normaliziral – skratka, postal sem zdrav in vem, da sem napravil dobro delo za moje telo, ki ga pripravljam na zdravo staranje.

Post je postal moja stalnica in edina metoda zdravljenja, ki ji zaupam in za katero vem, da je to tisto »zdravilo«, ki te res pozdravi. Verjamem v sile narave, zato skrbim, da svojemu telesu dajem možnost, da me zdravi. Nič več ne onesnažujem svojega telesa s tabletkami – farmacevtsko nesnago. 

Čudovit je občutek, ko opaziš najbližje, kako začudeno gledajo tvoje telo, ki z dneva dan izgublja odvečne kilograme in kako postaja z dneva v dan bolj vitalno, bolj zdravo. Nočem, da se vam smilim, nočem, da mislite, da sem izgubil stik z realnostjo – REALNOST JE MOJE ZDRAVO TELO.