Arhiv Štajerskega Tednika

Na začetku njunih sprehodov po Ptuju z vozičkom ju je pospremil marsikateri začuden pogled, vprašanje, kako to, da psa vozi v „otroškem“ vozičku. Zdaj ju že poznajo, zato takšnih vprašanj ni več. Vidi pa se, da na teh skupnih poteh nadvse uživata, kot že od vsega začetka njune skupne zgodbe. „Drug brez drugega ne moreva živeti. Lili mi pomeni vse, mi pomeni življenje. Če ne bi bilo nje, mene ne bi bilo več, je kot otrok. Sam sem, nimam družine. S sorodniki se srečamo občasno. Kako živim? Če bi bila pokojnina višja, bi bilo boljše. Še dobro, da dobim subvencijo stanarine, sicer bi bilo še težje. Delal sem na Železniški postaji Maribor, kjer sem bil transportni komercialist. Za Lili skrbim bolje kot zase, pri meni ji nič ne manjka. Tudi k veterinarju hodiva redno na preglede in po zdravila za lajšanje bolečin. Zelo rada je, najraje meso, juho z rezanci. Vidi se ji, da rada je, ne morem ji dopovedati, da ne sme jesti,“ pove Janez Škvorc, ki živi v najemniškem stanovanju, velikem 24 m².

Preberite več v Štajerskem Tedniku