Črtomir Goznik

„Roglič in Pogačar sta sedaj izjemna ambasadorja slovenskega kolesarstva, a slovensko kolesarstvo se ni začelo z njima, pa tudi ne z nami, ki smo vozili v začetku tega tisočletja. Dobri kolesarji so bili že pred nami, tudi mi smo dodali svoj delež k razvoju, novejše generacije pa so z novimi odprtimi možnostmi sodelovanja v najboljših svetovnih ekipah vse to pripeljale v neslutene višine, ko višje enostavno ne gre. Ponosen sem, da sem bil del te zgodbe razvoja slovenskega kolesarstva,“ je v uvodu povedal 49-letni Ptujčan, dvakratni zmagovalec Dirke po Sloveniji ter večkratni državni prvak v cestni dirki in kronometru, danes pa selektor in član ene najboljših svetovnih amaterskih ekip – Tuš teama.

Danes je kolesarstvo del vsakdanjega življenja, na kolesih srečujemo staro in mlado.

M. Mahorič: „Lahko se vprašamo, kaj poganja profesionalno kolesarstvo. Odgovor je enostaven – amaterji s svojo neverjetno širino. Vse kolesarske trgovine 'živijo' od amaterjev, ki kupujejo izdelke, ki jih nosijo profesionalci. V zadnjih šestih ali sedmih letih ta trend strmo narašča. Včasih sva bila na Ptuju z ženo eden izmed redkih 'kolesarskih parov', ki sva se vozila skupaj, danes jih je zelo veliko. Veliko so k temu pripomogla električna kolesa, ki so iz leta v leto bolj dostopna. Tako se lahko par – on z navadnim kolesom, ona z električnim - skupaj odpravi na Pohorje, Roglo ali celo Vršič, kar je bilo prej nemogoče. On je na vrhu hriba še zmeraj na robu svojih moči, a z dokazom, da zmore, ona je sveža – dobitna kombinacija (smeh).

Iz tega razloga vsakemu, ki me vpraša za nasvet glede nakupa električnega kolesa, rečem: kupi! Za nekoga, ki doslej pri npr. 40 ali 50 letih ni prevozil niti 10 kilometrov z navadnim kolesom, sedaj pa bi rad bil kot Pogačar, Roglič ali Mohorič, je to rešitev. Če pa greš pri teh letih nepripravljen na 'specialko', ogrožaš svoje zdravje.“

Kako pa se sami spominjate svojih začetkov kolesarstvu?

M. Mahorič: „Začetnik kolesarstva na Ptuju je bil Franc Polanec, ob njem še Albert Pal, takrat sta organizirala prva maratona, dolga 25 in 75 km. Takrat sem obiskoval 3. razred in sem imel željo, da se preizkusim. Izposodil sem si kolo in šel na 75 km dolgo traso. Edina pijača, ki sem jo imel s sabo, je bila kokakola. V Ormožu sem rabutal grozdje, da sem se vsaj malo osvežil in vrnil na Ptuj (smeh). Tako se je začelo, kasneje se nas je zbralo še nekaj.

V mlajših kategorijah nisem bil posebej uspešen, naučil pa sem se trpeti na kolesu, se boriti in iskati rešitve, da bi bil boljši. Prave uspehe sem začel dosegati šele v članski kategoriji. Prav iz te osebne izkušnje nisem naklonjen temu, da imajo danes mladi na voljo vso mogočo podporo, da imajo vso najboljšo opremo …“

Vi ste te izkušnje unovčili za zmage na Dirki po Sloveniji, pa za državne naslove ...

M. Mahorič: „Najprej je bilo tako, da sem bil leta 1999 poškodovan in sem nehal kolesariti, bil sem trener. A mi ni dalo miru in sem se po letu premora vrnil v tekmovalni ustroj. Spomnim se, da sem takrat Reneja Glavnika prosil, da sem lahko prišel nazaj v ekipo. Kaj kmalu so prišli dobri rezultati, najprej sem zmagal eno etapo Dirke po Sloveniji, vzpon na Vršič. Vse ostalo je prišlo v naslednjih letih. Spomnim se, da sem takrat postavil tudi državni rekord na pisti, na 4 km, ki je po mojih informacijah zdržal do lani. Glede na veliko razliko v tedanji in sedanji opremi očitno tudi takrat nismo bili slabi kolesarji.“

- Ne morem mimo tega, da ne bi omenil takratne ekipe KK Perutnina Ptuj, v kateri je mrgolelo odličnih kolesarjev (Božič, Stare, Kvasina, Rogina, Gazvoda, Ilešič, Golčer …).

- V zadnjih dneh je ob dirki TDF še posebej veliko govora o padcih. Je bilo v vaših časih tudi toliko prerivanja in padcev v šprintih?

Več v Štajerskem tedniku

Črtomir Goznik