Arhiv NTRC

Doslej so v svojih centrih Alisa na Gorenjskem in Petra v Orovi vasi pri Polzeli pomagali predvsem zavrženim in zanemarjenim konjem, jim nudili zavetje po inšpekcijskih odvzemih ter jim iskali primerne domove. Zdaj so v svoji tretji enoti na kmetiji Zupanc v Rifengozdu zagotovili še zavetje za rejne živali. Center se imenuje po Ponču, plemenskem biku, zdaj mogočnemu volu, ki je na kmetiji našel svoj novi dom, potem ko ga je inšpekcija vsega shiranega, z verigo, zažrto v vrat, in v iztrebkih do kolen odvzela in mu skupaj z njegovo dvojčico, kravo Mojco, omogočila normalno življenje.

V prvem tovrstnem centru pri nas, ki so ga konec tedna tudi uradno odprli, bo prostor za rejne živali s podobnimi žalostnimi zgodbami, kakršnih je žal preveč. V Rifengozdu bodo lahko živali dočakale svojo naravno smrt ali bodo našle dom na kateri drugi kmetiji, kjer bodo primerno ravnali z njimi.

Od prvih konjev do centra

30 ha veliko hribovsko kmetijo, ki leži visoko nad dolino Savinje med Celjem in Laškim, vodi Gorazd Zupanc. On je tudi »glavni« za vsa dela pri živalih. Okrog hiše in velikega hleva se celo leto ob Ponču pase še 17 krav. Na kmetiji imajo tudi dva konja, ki ju je Zupancu zaupala Natalija Nedeljko, tretjega je kupil sam. Dve kozi pridno »kosita« v ogradi blizu hiše, trije prijazni psi pa prosto tekajo okrog. Prostora za vse živali, ki bi še potrebovala zavetje, je dovolj, pravi Gorazd. Njegova hči Nika, mlada prevzemnica kmetije, je še dijakinja steklarske šole v Rogaški Slatini in skrbi tudi za vse administrativne zadeve, povezane s centrom Pončo. Njen fant Bine pomaga na kmetiji in pravi, da ga je kot mestnega človeka to delo prevzelo. Druga Gorazdova hči Hanna bo veterinarska tehnica in je tudi dobrodošla pomoč na kmetij.

Po govorici je takoj mogoče ugotoviti, da so se Zupančevi v te kraje priselili z Gorenjske. Prej so bili doma v okolici Šenčurja, sredi ravnine, ki jo kvari le kakšna krtina, kot v smehu pove Gorazd Zupanc. Ta si je že v otroštvu želel, da bi imel nekoč svojo kmetijo. Doma je niso imeli, so bili pa kmetje vsi sosedi, kjer je pridno pomagal in se marsičesa naučil. Nekaj časa je bil zaposlen v Savi Kranj, nato je šel za nekaj let na Nizozemsko, kjer je gradil naftne ploščadi. V tem času je nekaj privarčeval, se vrnil in prodal hišo na Gorenjskem ter kupili kmetijo v Rifengozdu. Zdaj živi s hčerkama v teh krajih že peto leto.

Foto: SHERPA

Preberite več v Novem tedniku