Arhiv NTRC

Do konca leta bi rada v svoji hiši, kjer je tudi sedež zavoda, v pritličju uredila prostore, kjer bi lahko delovalo zavetišče za 20 do 30 muc. Tem sicer zavod pomaga že vsa leta, a nameščanje brezdomnih zapuščenih živali je po zakonodaji dovoljeno le zavetiščem. Zato je bilo treba razmisliti, kako naprej: ali se lotiti urejanja zavetišča ali prenehati delati na terenu ter se usmeriti »zgolj« v ozaveščanje ljudi o pomeni kastracije in sterilizacije. Muc je namreč iz leta v leto več in Katjuša s sodelavkami prostovoljkami očitno ne more sedeti križem rok. »Razumem zakon in se strinjam, da nekdo, ki nima ustreznih prostorov, ne sme nameščati muc, ker je to preveč tvegano za prenos bolezni, tudi na ljudi. Po drugi strani poznam razmere v nekaterih naših zavetiščih, ki so večinoma zelo slabe, in dokler se zavedam te problematike kakovosti dela posameznih zavetišč, se oddajanju živali tja izogibam.« Zato ji ni preostalo drugega, kot da se je lotila ustanovitve zavetišča, kjer bi bil prostor za pomoč in oskrbo zavrženih muc, ki jih je vsako leto več.

»Velik del projekta bomo izpeljali s pomočjo pridnih rok prostovoljcev, vendar se kljub temu soočamo s stroški, ki so predvideni za prenovo prostorov in znašajo približno 20 tisoč evrov.« Zavod tako že nekaj časa zbira ta denar in upa, da mu bo uspelo.

Katjušo občasno zagrabi malodušje, zdi se ji, da gre vse prepočasi. »Skušam ostajati na realnih tleh in se prepričevati, da moram biti potrpežljiva in da bo prišlo do tega, da bomo nekoč imeli zavetišče, a ne mine dan, da ne bi razmišljala o tem.« Pri donacijah lahko računa le na posameznike, ki želijo pomagati. Velikih sponzorjev pri pomoči živalim namreč ni. A ker želi pomagati, jo to žene naprej. Če kot glavna medicinska sestra na svojem delovnem mestu pomaga ljudem, je večina prostega časa namenjena prizadevanjem za dobrobit živali.

Prvi pes šele pred leti

V otroštvu si je zelo želela imeti živali, a je njena mama preudarno presodila, da je za otroka skrb zanje prevelika obveznost. Šele čez čas je popustila in Katjuša je dobila hrčka, a izkazalo se je, da odločitev o nakupu živali iz ujetništva ni bila najboljša, saj je kmalu zbolel in nazadnje kljub veterinarski oskrbi poginil. Zato je danes prepričana, da za otroka ni najbolje, da dobi vse živali, ki jih želi. »Prav bi bilo, da se ga usmeri v pomoč pri kakšnem društvu, da gre morda za kakšen dan v zavetišče …« je prepričana sogovornica, ki je pred leti vse to izkusila. Najprej je delovala v dveh društvih za pomoč živalim. »Ko sem z rešeno muco domov prinesla tudi mačjo kugo in okužila svoje muce, sem že razmišljala, da bi nehala z vsem tem. A vedno skušam iz vsega potegniti nekaj najboljšega in odločila sem se za drugo, bolj organizirano pot, to je registracijo zavoda. Vedela sem, da želim, da bi ta nekoč postal osnova za moje poklicno delovanje.«

Svojega prvega psa Murija, po katerem se imenuje zavod, je dobila šele z nakupom hiše pred devetimi leti na Vranskem. Lastnica je imela 16 let starega kosmatinčka, ki ga ob selitvi ni nameravala vzeti s seboj, ampak bi ga iz nevednosti dala usmrtiti, češ da je je prestar. Katjuša se je odločila, da ga bo posvojila. Pri njej in njenem partnerju se je kuža hitro navadil na lepše življenje in z njima preživel še pet let. »S svojo neizmerno voljo do življenja, dobrosrčnostjo in hvaležnostjo se je zasidral globoko v naša srca,« se spominja. Prav starejši psi so po njenem mnenju tisti, ki pogosto nimajo priložnosti, da bi pokazali vse svoje prednosti, in jim zato pomaga tudi v okviru zavoda.

Starčki so zakon

Tako spremlja razmere v zavetiščih in se s sodelavkami prostovoljkami odloči, koga bodo posvojile. Izberejo tiste, ki so najdlje v zavetišču. »Ponavadi so to najstarejši psi, ki jih imamo nato me v oskrbi, dokler jim ne najdemo primernega doma. Blu je zdaj pri meni, Frida in Piko živita pri naših prostovoljkah. Z njimi se lahko več ukvarjamo, okolje je bolj domače kot v zavetišču, a to še vedno ni njihov dom.« V zavodu so doslej uspeli najti nove domove kar nekaj psom. V času »korone« so sicer vsi želeli mladiče in se je število posvojitev starejših psov zmanjšalo, a upa, da bo kmalu bolje. »Starejši psi dajo človeku več časa za razmišljanje o smislu življenja, medtem ko se pri mladičih vse odvija zelo hitro. Zanje potrebuješ veliko energije, pri starejših psih pa več potrpežljivosti,« ugotavlja sogovornica, ki opaža, da je pri zdravstveno problematičnih psih povpraševanje po posvojitvi veliko, verjetno se ljudem zdi, da morajo pomagati. »Ko gre psu bolje in ga ni treba več ›rešiti‹, upade to zanimanje.«

Seveda je treba vedeti, da imajo starejši psi tudi zdravstvene težave, tako kot ljudje. »Vse to se da obvladovati s terapijo. Lastniki sicer težave redko prepoznajo, ker psi dobro skrivajo bolečine, sploh če je v hiši več psov, se potrudijo, da ne šepajo in da ne pokažejo ranljivosti. Treba je prepoznati težave in vzdrževati optimalno stanje psa, pri hujših primerih pa se strinjam, da je nesmiselno vztrajati pri ohranjanju njegovega življenja.«

Zavodu Muri lahko pomagate pri urejanju zavetišča za muce in tudi sicer pri njegovem delovanju. Svoj prispevek lahko nakažete na Zavod za zaščito in dobrobit živali Muri, Vransko 119, 3305 Vransko, TRR: SI56 6100 0002 4919 065 (Delavska hranilnica, d. d.), namen »zavetišče Muri«. Pet evrov lahko darujete tudi s pomočjo poslanega SMS na 1919 s pripisom Muri5.

Preberite več v Novem tedniku