Arhiv NTRC

Delo ni suhoparno nizanje nasvetov, ampak je bogato še s hudomušnimi verzi na temo mačk. »Vedno sem se rada igrala z besedami,« pravi avtorica Anja Ivakič, ki je diplomirala iz primerjalne književnosti in sociologije kulture, čeprav je na tihem želela študirati veterino. A bolj kot pri operacijah se je videla v oskrbi živali. Po spletu naključij se je znašla prav sredi takšnega dela in približno desetletje je že oskrbnica mačk v Mačji hiši.

»Tudi sama sem pred približno desetimi leti, ko sem odhajala na delo, pred hišo zagledala mačka. Ni bil videti najbolje. Zvečer je bil še kar tam in odločila sem se, da je treba nekaj storiti. Kolega je bil začasni oskrbnik pri Mačji hiši in zaradi velikega števila mačk, ki so jih že imeli v oskrbi, smo se dogovorili za začasno skrbništvo do njegove operacije, saj je imel zlomljeni zadnji tački. Nazadnje sva ga s partnerjem posvojila. Sicer sem bila vedno bolj ›pasja‹, a sem nato posvojila še eno mačko,« pripoveduje Anja, ki jo je leta 2014, ko je bilo registrirano zavetišče, vodja povabila, da bi prišla pomagat za nekaj ur dnevno … Zdaj je to že nekaj časa ne le njena služba, ampak način življenja. »Nekatere živali je treba vzeti tudi domov, da je skrb zanje lažja, na primer sesne mladiče, ki jih je treba hraniti vsakih nekaj ur tudi ponoči.«

»Največji čar mačjih oči ...«

Ko je začela delati v Mačji hiši, je bila ta zelo odvisna od donacij. Teh tudi zdaj ni nikoli preveč, saj del bremena oskrbe živali še vedno nosijo zavetišča sama. »Pred leti sem začela razmišljati, kako bi se ob koncu leta malo oddolžili ljudem, ki nas podpirajo. Nastale so štirivrstične pesmice, ki smo jih v obliki adventnega koledarja objavljali na naši FB-strani. Odzivi so bili dobri in naslednje leto smo to nadaljevali. Kasneje sem začela razmišljati o priročniku na temo, kaj storiti, če najdeš mačko, saj ljudje pogosto ne vedo, kako ravnati v takšnem primeru. Povezala sem nasvete, ki smo jih že prej objavljali na spletu, in dodala hudomušne, preproste verze.«

Risarka Sara Vidmajer iz Slovenske Bistrice je pred časom Mačji hiši za licitacijo podarila svoje risbe in ko so jo vprašali, ali bi ilustrirala knjigo, je bila takoj za. »Najprej je na Instagramu prosila svoje sledilce, da so ji poslali fotografije svojih mačk, nato je prišla v zavetišče in jih risala še tam.«

»Že čutim, ti si moja mama ...«

V zavetišču Mačja hiša in v začasni oskrbi je približno tristo mačk. »Zmogljivost zavetišč v Sloveniji je premajhna glede na število živali. Vsa zavetišča so zato nabita in občasno omejimo sprejem. Z najditelji se skušamo dogovoriti za začasno skrbništvo. Kjer je treba nujno ukrepati, se seveda potrudimo in najdemo rešitev.«

Je bilo letošnje leto res izjemno po številu zavrženih živali? »Mogoče ljudje zdaj bolj opazijo vsak takšen primer in je zato v zavetiščih toliko mačk,« meni Anja in dodaja, da se osveščenost ljudi veča, a še vedno je preveč zavrženih živali. »Že način, kako nekateri odvržejo mačke, me vedno znova razjezi: v škatlah, vrečkah, gozdovih, celo pred vrata zavetišča smo jih dobili poln transporter ... Če nekdo, ki ne zmore stroškov sterilizacije ali kastracije, zaprosi za pomoč, najdemo rešitev.«

Foto: Nik Jarh

Več v prilogi Novega tednika Praznična Petica, ki je izšla 30. novembra.