Arhiv Lokalno.si

Gledam sem, gledam tja, isti se ponavlja dan. Eden sem, eden tja, vsak si najde svojega. Košček svojega neba. Hitro sprejeta odločitev in še hitreje kupljena letalska vozovnica. Določen datum odhoda in mondena popotniška destinacija. Tajska.

Tajska je južnoazijska država, ki jo nekateri bolje poznajo kot Siam (mimogrede, prav od tam izvirajo priljubljene siamske mačke). Država meri približno pol milijona kvadratnih kilometrov, naseljuje pa jo približno 65 milijonov prebivalcev. Na severu in severozahodu meji na Mjanmar, na severovzhodu na Laos, na jugovzhodu na Kambodžo in na jugu na Malezijo. Glavno mesto Tajske je Bangkok, ki je s približno 15 milijoni prebivalcev daleč največje mesto v državi, z vsemi značilnostmi prenaseljenega velemesta.

Po neskončnem letenju sva prispeli v milijonsko prestolnico Bangkok. V današnjem svetu ni nič posebnega, če se človek veseli pristanka na letališču, kar je zaznati kot aplavz. Popolnoma drugačno veselje pa oblije človeka, ko z nahrbtnikom na rami stopi skozi steklena vrata modernega letališča v Bangkoku. Presrečni, da sva prispeli, hkrati pa obliti z znojem sredi soparnega prometa. Ko izgubljen stopiš na ulico, pred seboj zagledaš prometni kaos, zavohaš dim avtomobilskih izpušnih cevi in si priča postavljenim barakam revnih meščanov, ki v umazanih kanalih perejo posodo, se tuširajo, potepuški psi pa nikoli ne zginejo s pogleda, bi se najraje vrnil, od koder si prišel.

Po drugi strani te ves čas, kamor koli se obrneš, spremljajo le nasmejani obrazi. Prvič v življenju sva srečali mimoidočega monka, budističnega meniha v oranžnem pregrinjalu in obriti glavi. Z druge strani so nama trobili tuk-tuki. Tuk tuk je prevozno sredstvo in ga uporabljajo domačini za lastne potrebe in za taksiranje turistov. Vožnja v njem sicer ni udobna, z njim pa se zlahka premagajo krajše razdalje. Pravzaprav gre za tricikel, podoben motorju s klopjo in streho. Prve dni v Bangkoku sva namenili predvsem odkrivanju in raziskovanju templjev. V življenju tradicionalnih Tajcev ima najpomembnejšo vlogo vera. Budizem je večinska religija in je prisoten na vsakem koraku. Na Tajskem je okoli trideset tisoč samostanov oziroma templjev, ki jim pravijo wat, in ogromno grobnic oziroma spomenikov, ki se imenujejo stupa. Wati niso enaki našim samostanom, saj so bolj odprtega tipa. V njih se odvija družbeno in družabno življenje, uporabljajo se za meditacijo, molitve in razne slovesnosti. Na Tajskem skoraj ni vasi, ki ne bi imela vsaj enega preprostega wata. Od vsakega moškega se pričakuje, da bo v njem preživel vsaj del življenja, in kar vsak dvestoštirideseti Tajec je menih. Pa še nekaj, česar zagotovo niste vedeli. Uradno ime mesta Bangkok je najverjetneje eno najdaljših na svetu. Glasi se takole: Krung Thep Mahanakhon Amon Rattanakosin Mahinthara Ayutthaya Mahadilokphop Noppharat Ratchathani Burirom Udomratchaniwet Mahasathan Amon Piman Awatan Sathit Sakkathatthiya Witsanukam Prasit.

Že pred odhodom sva se odločili, da se odpraviva na gorat sever. Hoja do plemena Lahu po hribovitem gozdnatem terenu in pripekajočem soncu je trajala tri ure. Sever države je izredno zanimiv in je na naju naredil največji vtis na celotnem potovanju. Plemena, ki živijo na teh področjih, so se tja preselila v glavnem iz sosednjih držav, največ s Kitajske kot begunci. Ko smo s skupino prispeli v vas, so k nam pritekli otroci. Vsako, še tako trdo dušo, bi očarali nežni dotiki, iskrice v očeh, privzgojena nežnost in komunikativnost. Toliko veselja in radosti ob prejetem bonbončku človek zelo redko doživi. Prenočili smo v eni izmed mnogih bambusovih kolib in naslednji dan nadaljevali pot do reke, kjer so nam skuhali kosilo (khao phat kai). Kaj kmalu smo pot nadaljevali na hrbtih slonov. No, tega ne štejeva med najbolj udobne dele potovanja, a zagotovo zanimiva izkušnja.

Kot svojevrstno doživetje velja omeniti obisk vasi Long neck. Vas je prepoznavna po ženskah z dolgimi vratovi. Obroče okoli vratu, narejene iz brasa, nosijo iz treh razlogov – najprej je tu poročene ženske danes nosijo nekje med 22 in 27 obroči, ki tehtajo med 5 in 7 kilogrami. Naj pojasnim, da ženske v resnici nimajo daljših vratov, res pa je, da imajo dolge, kar je posledica prevelike teže na njihovih ključnicah in zaradi tega se jim nivo ključnice pomakne navzdol. Sama sem ravno v tej vasi doživela najbolj prijetno in pristno srečanje z domačini. Sprehajali smo se med kolibami, ko je po strmi dolini tekla bosa deklica. Tekla je hitro in ni kazalo, da se bo ustavila. Z vso močjo mi je skočila v objem, me držala in mi pošiljala poljubčke. Ostali turisti so naju gledali in mi prigovarjali, da sva si zelo podobni. Spraševala sem se, zakaj je izmed vseh izbrala ravno mene. Duša dvojčica?

Po nikoli pozabljeni gorski izkušnji sva skoraj dva tedna namenili jugu. Sonce, morje, zrak in voda - to je moda, ki jo ljubi vsa gospoda. Jug Tajske je za razliko od severa precej drugačen. Zaznamovan je s številnimi otočki in prepoznaven po prekrasnem podvodnem svetu. Stacionirani sva bili na dveh otokih, Ko Samui in Ko Tao, na veliko okoliških otokov pa sva prišli z long-tail čolni. Lesene ladje so krašene z živopisnimi trakovi in prevažajo potnike z otoka na otok. Cena enosmerne vozovnice ne preseže 1,50 €. Ko Samui je precej razgiban: bogat je s številnimi slapovi, višinskimi razglednimi točkami, trekkingi, safariji, kokosovimi plantažami in budističnimi templji. Poleg tega lahko poleg razvpitih plaž najdeš tudi takšne, na katerih si sam svoj gospodar – le kakšen plazilec zmoti tvoje lenarjenje. Ko Samui je torej z ene strani precej turistično oblegan, po drugi strani pa precej osamljen. Je skratka otok za vsak okus.

Po petdnevnem bivanju na Ko Samuiju sva se s trajektom preselili na Ko Tao, želvji otok. Ime je dobil pa obliki, ne po prebivalcih. Po morskih prebivalcih se imenuje majhna skala ob otočku in nosi ime Shark Island. Tukaj domujejo potapljači, saj menda otok, ki spominja na plavut morskega psa, velja za eno najpopularnejših potapljaških točk. Ravno v času najinega bivanja na Ko Tau se je na sosednjem otoku Ko Pha-ngan odvijal zloglasen Full moon party. Zaradi pomankanja časa se ga nisva udeležili in niti nisva pretirano razočarani. Nič kaj prijeten ni bil pogled na prijatelje-popotnike dan zatem.

Proti koncu najinega potovanja sva jo mahnili še v Kanchanaburi. Leži približno 180 km zahodno od Bangkoka. Mnogi boste mestece spoznale po legendarnem Mostu na reki Kwai. Pol ure vožnje od tu s taksijem ali avtobusom leži miren kraj z imenom Pha Luang Ta Bua Yannasampanno in tempelj, kamor drvijo turisti, da bi si ogledali kako človek in zver živita skupaj v popolni harmoniji. Ogledali sva si mogočen Tigrov tempelj. Glavni dejavnosti templja sta propagiranje budizma in nuditi divjim živalim zatočišče. Prva žival v templju je bila pravzaprav ptič, kmalu za tem pa so ljudje sami začeli nositi divje živali menihom, da bi jih oskrbeli - pave, konje, jelene in nato tudi tigre. Prvi mladiček tigra je v zavetišče prispel leta 1995, ko so mu divji lovci ubili mamo. Menihi so se na vse kriplje trudili, da bi mu pomagali, pa čeprav jim to pri tem mladičku ni uspelo, je začelo v tempelj prihajati vse več mladih in odraslih tigrov. Tempelj ima sedaj 8 odraslih tigrov in tri mladičke, vsi pa so velika turistična atrakcija. Ogledali sva si kako poteka tigrov vsakdan. Od hranjenja, kopanja, ki se odvija vsak dan ob dveh popoldne in igranja. Od vodičev sva dobili nekaj napotkov in nasvetov, kako ravnati, ko si v bližini velikih mačk. Povzdigovanje glasu je prepovedano, bodi kar se da tiho, rdečih oblačil ni dovoljeno nositi in najbolj pomembno, tigru nikoli ne obrni hrbta!

Mesec najinega potovanja je minil, kot bi trenil. Mnogi me sedaj sprašujejo, če se bova še vrnili. Soglasno lahko rečeva, da je bilo to potovanje direktna doza adrenalina v najino popotniško žilico. Vam pa naj dodam le še to: Če sončni žarek poboža te po licu, dežna kaplja osveži ozračje in obdan si z nasmejanimi obrazi, veš, da to plod ni tvoje domišljije, ampak kraj, kjer sanje o sreči postanejo resnične, Tajska. Kdor ne ve, da kaj mu manjka, mu tudi ne manjka ničesar in se lahko vsega veseli.

Srečno pot v deželo smehljaja!

Urška Murn