V času sejma Alpe – Jadran, Turizem in prosti čas v Ljubljani, sem povabil na klepet ob kozarčku Cvička vodjo predstavništva Slovenske turistične organizacije – STO v prestolnici Evropske zveze v Bruslju v Belgiji - Roka Klančnika.

Direktor  Rok Klančnik, izvrsten poznavalec, strateško razmišljujoči človek, kje ste se rodili? Kdaj in kje ste začeli spoznavati skrivnosti turizma? Kdo v  vašem življenju je bil ali je še pomemben življenjski učitelj?

Rojen sem bil na Gorenjskem, kjer sem v Kranjski Gori preživljal svoje otroštvo in mladost. Zato ni čudno, da sem se že kot otrok navdušil nad turizmom. Sicer pa je bil moj oče med ustanovitelji prve »zasebne« menjalnice v Jugoslaviji, za Kompas na mejnem prehodu z Avstrijo Korensko sedlo, moja mama – Dolenjka iz Studenca pri Sevnici (toda, pozor, na »kranjski« strani), pa je bila zaposlena v gostinstvu. Pregovor pravi, da »ko je učenec pripravljen, pride učitelj«. No, jaz sem imel učiteljev mnogo, tudi dokaj neprijetnih, učil sem se tudi na lastnih napakah in zmotah, pa skozi potovanja, a vendarle lahko poudarim, da je bila prav družinska dediščina kriva tega, da me je turizem posrkal, verjetno za vse življenje.  

Bili ste popotnik, turistični vodnik in že dve desetletji predani turizmu. Kako bi našim bralcem opisali besedo turizem, človek v turizmu in tudi turist?

Turizem lahko opišemo na veliko načinov. Po eni strani je življenjski slog, ki ga določajo ljubezen do potovanj, obiskov bolj ali manj tujih krajev, običajev in dežel, strast do potovanja z letalom, avtom, vlakom … spoštovanje tujih kultur, hrane in tako naprej. Je pa vsekakor turizem tudi najbolj rastoča in uspešna panoga – tudi v časih mednarodne gospodarske krize – ki pomembno prispeva k nacionalni ekonomiji in trgovinski bilanci. Zame je turizem še nekaj več: če ga izvajamo pravilno, trajnostno, je to tudi zagotovilo, da bo prihodnost, ne le naša, ampak naših otrok in njihovih potomcev, lepa. To pomeni, da je poslanstvo turizma ljubezen in spoštovanje do narave oziroma naravnega okolja, do lokalnih kultur in preprečevanje »makdonaldizacije« ter – nenazadnje, človeka. Smisel turizma je srečevanje ljudi, medsebojno spoštovanje in s tem tudi dvig življenjske ravni v krajih, ki se s turizmom ukvarjajo. V revnih državah po svetu pa tudi najbolj učinkovito sredstvo za boj proti revščini. Torej, da, turizem v ospredje in središče postavlja – človeka. Kot gostitelja in kot popotnika. Kot dva enakovredna sočloveka.  

Letošnji sejem ima naziv  TURIZEM IN VINO - VEČNA ZAVEZNIKA. Kaj vam pomeni vino v turizmu? Kako ocenjujete vinsko ponudbo, kvaliteto slovenskih vinarjev v zahodni Evropi, kjer največ vašega časa preživite? Vem, da ste ljubitelj cvička. Nam lahko zaupate, kako bi vi promovirali in tržili dolenjskega posebneža v Zahodni Evropi. Kje delamo po vašem mnenju napako v promociji in trženju slovenskih vin? 

Jaz ljubim vino. Lahko celo povem, da sem preživel zelo hudo bolezen na požiralniku in želodcu in imam zato kar nekaj težav s pitjem vode – toda vino mi gre kar dobro po grlu, res pa z njim ne pretiravam. Drugih alkoholnih pijač sploh ne pijem. Ampak zame je vino več kot pijača – je hrana, a je tudi kulturni vzorec dežele, ki ji pripadam. V turizmu pa vino pomeni dodano vrednost in čudovito zgodbo turističnemu proizvodu, ki ga tržimo in predstavljamo, torej – na primer – v italijanskem, španskem, francoskem, avstrijskem, a tudi slovenskem turizmu. Kakovost slovenskih vin na zahodnoevropskem trgu nikakor ni sporna. Nasprotno. Tako kot Slovenija za goste, ki nas prvič spoznavajo, tudi naše vino pride kot prijetno presenečenje. Je pa res, da imamo nekaj posebnežev, ki izstopajo in jih tujci ne razumejo. Eden takih je teran, pa tudi cviček. Zato predlagam, da ga v Bruslju ne predstavljamo kot vino, niti kot »rose« vino, ampak kot vinski »unicum«, ki je – tako kot Dolenjci – prijazna, mehka duša, ni prepotenten (po vsebnosti alkohola) kot kakšni francoski bordojci, hkrati pa blagodejno vpliva na želodec in prebavo in bi ga veljalo vsak dan popiti en kozarček. Če že ne zaradi zdravja, pa zaradi dobre volje. Skratka – vina moramo prodajati skozi zgodbe, čustva, navezanost na domačo, slovensko zemljo, ki je naša, ki jo ljubimo, a na katero smo tako ponosni, da jo zelo rado pokažemo tudi tujemu gostu, ki naj kar pride na obisk. V tujino jo prinesti ne moremo.  

Kako se počutite v Belgiji? 

Oh, tako dobro kot doma že ne, kakovost življenja je pri nas višja, četudi se ves čas nekaj pritožujemo in zaslužimo manj kot Belgijci. Pa vendar, jaz sem srečen človek in se dobro počutim tudi v bruseljskem hrupu in čudoviti arhitekturi ter parkih. 

Kakšne pa imajo življenjske navade Belgijci, Belgijke, glede na to, da je država večnarodna, večjezikovna?

Pred več kot sto leti je tedanji minister za turizem belgijskemu kralju dejal, da »ima Belgijo, a da Belgijcev ni«. Mislil je na to, da se vsi Belgijci ločujejo na Flamce, ti govorijo nizozemsko, in manjšinske Valonce, ki govore francosko. A danes je drugače. Bruselj ima svojo politično avtonomijo in oblast, vse več ljudi pa se prištevajo k Belgijcem in jim ni mar za etnične delitve. Med njimi živi tudi nemška manjšina, pa mnogo Arabcev in podsahelskih Afričanov ter – ker je Bruselj pač sedež Evropske unije – tudi državljanov prav vseh evropskih držav, članic EU in nečlanic. A – pravi stari dolenjski rek – če so ovčke pohlevne, jih gre veliko v majhen hlevček. V Bruslju lahko jeste tako pomfri s školjkami, kar je njihova najbolj značilna hrana, kot tudi afriške specialitete in kranjsko klobaso. Ljudje so marljivi, prijazni, četudi včasih malo zaskrbljeni, saj so časi negotovi. So nekakšni Germani z močnimi latinskimi, francoskimi kulturnimi vplivi. So odlični poslovni partnerji, a med njimi je težko splesti resnično intimna prijateljstva.  

Kakšni pa so potomci pomorščakov Nizozemci, Nizozemke? Kaj bi vi nam predlagali? Kaj želijo v kulinariki, so željni turističnih motivov? So jezikovno občutljivi glede na to, da v Sloveniji  pravzaprav zelo malo ljudi govori flamsko, nizozemsko? Bi bili kot gostje presenečeni, če bi v dobri slovenski gostilni, v muzeju, na info turističnih tablah prebrali v flamskem, nizozemskem jeziku ali se zadovoljijo z nemškim oziroma predvsem  angleškim jezikom?

Nizozemci se od Belgijcev ločijo predvsem po tem, da niso katoliki, temveč protestanti. Še več: kalvinisti, kar pomeni izrazito varčni, ekonomični ljudje. Živijo v deželi, ki so jo dve tretjini »ukradli« morju in v kateri ni niti majhnih gričkov, temveč zgolj sama ravnina. Tako Belgija kot Nizozemska sta majhni deželi – Belgija je samo za tretjino večja od Slovenije, Nizozemska pa dvakrat. A Belgija ima 10 milijonov prebivalcev, Nizozemska pa še sedem več, torej sta obe kraljevini zelo natlačeni. Zato si ljudje močno želijo potovanj in radi pridejo v naše hribe in griče. Vsi, razen mogoče frankofonov, odlično govorijo angleško, tudi nemško, zato se v tujini dobro znajdejo. Če pa kje vidijo jedilnik v nizozemščini, ali pa če jih kdo pozdravi po njihovo, so pa veseli kot majhna deca. Osebno menim, da bi bilo kar prav tako. Ne pozabimo, da je Beneluks, odkar jaz predstavljam slovenski turizem, med tujimi trgi številka štiri, po številu gostov celo pomembnejši od hrvaškega in britanskega, torej za italijanskim, avstrijskim in nemškim.  

Slovenija leži v osrčju Evrope. Njene sosede so znane. Se vam zdi prav, da so skoraj vse informacije zgolj le v slovenskem in angleškem jeziku? Je to jezikovno turistično gostoljubje? 

Ne, seveda ne. A saj razmere niso tako slabe … veliko informacij imamo tudi v nemščini, italijanščini, vse bolj si svoje mesto utira ruščina, vedite pa, da bi bilo zelo dobro, če bi se mladi začeli učiti tudi kitajsko. Hindi ne bo potreben, ker je angleščina v Indiji eden od uradnih jezikov. Znanje jezikov je kapital. Več kot jih znaš, več si vreden na trgu in bolj se lahko spoštuješ.  

Hvala za pogovor gospod Rok Klančnik in samo še tole me zanima. Smo Slovenci turistično gostoljuben narod? 

Smo. A ne še dovolj. Vsakdo, ki trdi, da smo zelo in močno gostoljuben narod, bi moral na kratek obisk v jugovzhodno Azijo. Je pa zanimivo nekaj: gostitelji in gostinci v krajih, kjer se turizem šele razvija, ki so bili še pred nekaj leti vezani zgolj na zemljo ali industrijo – ja, govorim tudi in predvsem o Dolenjski – so bolj gostoljubni kot tisti, ki se s turizmom ukvarjajo že zelo dolgo časa oziroma, ki turizem uresničujejo v velikih hotelih. 

Mi je dovoljeno še eno vprašanje gospod Klančnik? Lahko pričakujemo vašo strokovno pomoč za promocijo v Belgiji in na Nizozemskem iz Dolenjske, Bele krajine, Posavja, kočevsko-ribniškega področja? 

Vedno!