Janja Cör

Še posebej očarljivi so manj znani predeli otoka, ki skrivajo prave lepote narave in čare lokalne kulture. Skrivnostni in neokrnjeni kotički, ki presegajo klasične turistične izkušnje, so zakladi, ki si jih je vredno ogledati. Priznam, otok me pred obiskom nikoli ni posebej pritegnil. Ne razumite me narobe – najvišji otok v arhipelagu Kanarskih otokov združuje subtropsko podnebje, dramatično naravo in bogato kulturno dediščino, a na mojem seznamu želja so prevladovale druge destinacije. Kot pogosto v življenju je tudi ta obisk prišel naključno – poceni letalske vozovnice, nekaj prostega časa in želja po novem doživetju so me popeljali na vulkanski otok. Njegov svet, kjer vse leto vlada prijetna klima, me je hitro prevzel.

Janja Cör

V popoldanskih urah sem prispela na južni del otoka, dolg polet in nejevolja zaradi težav z najemom avta sta poskrbela za nekoliko klavrn začetek potovanja. Slabo razpoloženje je ob pozdravu svežega morskega zraka in subtilnega vonja okoliškega rastlinja hitro izpuhtelo. Težave s prevozom pa so se rešile, ko sem spoznala prijaznega Britanca, ki mi je ponudil vožnjo s skuterjem do bližnje plaže. Prvi postanek je bila tako plaža Playa la Maretas – manj znana, a mirna, obdana s kristalno čisto vodo. Počitek ob morju je bil popoln uvod v novo pustolovščino.

Otok s svojim sproščenim načinom življenja privablja številne priseljence. Eden izmed njih je prijazni Slovak, ki sva ga srečala na plaži. Pojasnil nama je, da tu živi že več kot desetletje, saj mu lagoden tempo na otoku ustreza. Po prijetnem klepetu z njim sva nadaljevala pot do Playe de la Tejite, ene najlepših plaž na otoku. Njena značilna rdečkasta vulkanska mivka in spektakularen pogled na mogočno Rdečo goro (Montana Roja) osupneta vsakogar. Plaža je zaradi ugodnih vetrov in valov predvsem priljubljena med ljubitelji kajtanja, a ponuja tudi kotičke za tiste, ki iščejo mir in ležerno poležavanje.

Janja Cör

Bujni parki in vrtovi

Naslednje jutro sem se že navsezgodaj podala na jutranji tek, ki je ponudil priložnost za nova doživetja in raziskovanje okoliša. Pot me je vodila po skalnatem terenu, kjer se med sušnim otoškim rastlinjem, nizkimi grmički in aromatičnimi zelišči odpira popolnoma drugačen svet. Tekaška steza me je pripeljala do bližnje Rdeče gore, kjer je jutranji mir spremljal zvok šumenja valov, oglašanja galebov in občasnega laježa igrivih psov. Vzdušje je popestrila panorama vulkanske pokrajine na drugi strani, z mogočno silhueto El Teida v daljavi. Od Rdeče gore sem pot nadaljevala v nasprotno smer in povsem nepričakovano naletela na naravne bazene (Los Piscinas Naturales Los Abrigos) – pravo umetnino narave, ki jo valovi polnijo s kristalno vodo. Zgodnje ure so tu resnično čudovite, saj kraj še ni preplavljen s turisti.

Po jutranjem raziskovanju sva se s prijateljem iz hostla podala na vožnjo s skuterjem proti severu, do Playe de las Teresitas, plaže z zlatim peskom in dih jemajočimi palmami – pravi raj za hedoniste. Skuter je idealen za odkrivanje otoka, saj omogoča postanke na razglednih točkah, kjer lahko občuduješ značilne kanarske hiše, dramatično obalo in ujameš postopen prehod iz sušnih v bolj zelene predele.

Ustavila sva se v glavnem mestu otoka Santa Cruz de Tenerife. Živahno mesto je obdano z bujnimi parki in vrtovi, kjer še posebej izstopajo cvetovi vseh odtenkov – od živo rdečih do kraljevsko modrih. Poseben čar pa mestu daje preplet sodobnih arhitekturnih mojstrovin in tradicionalnih španskih kolonialnih hiš, ki pričajo o bogati zgodovini kraja.

Janja Cör

Vrhunec obiska je bilo zagotovo raziskovanje Rdeče jame (Cueva Roja), edinstvene vulkanske jame na obrobju mesta. Skriti kotiček, ki ponuja pobeg pred mestnim vrvežem.  

Po raziskovanju glavnega mesta Tenerifa je napočil čas za pot proti ciljni destinaciji. Že vožnja po cesti, obdani s palmami in bujnim zelenjem, prinaša občutek, kot da bi vstopil v tropsko oazo. In nato – rajska plaža Las Teresitas, ki se razteza ob severovzhodni obali otoka. S svojim zlatim peskom, uvoženim iz Sahare, in turkizno vodo omogoča popolno sprostitev. Brezskrbno poležavanje na plaži sicer prija, a plaža je zaradi svoje lepote ena izmed bolj priljubljenih med turisti. Zato je vzpon na okoliški hrib za tiste, ki iščejo mir, večji užitek, saj ponuja razgled na obalo, kjer barve še posebej pridejo do izraza. Ta prizor je najbolje ujeti ob sončnem zahodu, ko se nebo obarva v oranžne in rožnate odtenke, ki odsevajo na mirnem morju. Po dnevu, polnem dogodivščin, je sledila pot nazaj na jug.

Janja Cör

Jutranje pustolovščine in barraquito

Naslednje jutro je prineslo nov izziv – vzpon na Rdečo goro, ki sem jo prejšnje dni občudovala le od daleč. Vulkanski stožec na južni obali Tenerifa je pravo doživetje za ljubitelje narave, pohodništva in osupljivih razgledov. Pot se začne ob čudovitih peščenih plažah in vodi po suhem vulkanskem terenu, kjer uspevajo odporne puščavske rastline, kot so sukulente in trdoživi grmički. Med vzponom se teren postopoma spreminja, saj se razprostirajo rdečkasti skalnati sloji, ki dajejo gori njen značilni barvni odtenek. Na vrhu se razkrije spektakularen pogled na turkizno morje in obalo.

Čeprav sem si pred potovanjem pripravila precej ambiciozen načrt, sem hitro spoznala, da mi v nekaj dneh ne bo uspelo videti vsega. Zato sem preostanek dneva preživela bolj sproščeno in obiskala sosednji kraj Los Abrigos, kar se je izkazalo za odlično izbiro. Sprehod ob obali me je popeljal mimo mogočnih skalnih formacij do slikovite ribiške vasice z ozkimi ulicami, belimi hišami in lokalnimi tržnicami, kjer so ponujali sveže ribe.

Med raziskovanjem vasice me je najbolj pritegnila dolga betonska stena ob pristanišču, okrašena z raznolikimi grafiti, ki so se združili v harmonično celoto. Pisana umetnina je združevala motive morskega življenja in elemente lokalne kulture, kar je kraju dodalo poseben pečat. Dih jemajoči razgledi, očarljive ulice in umetnost so bili čudoviti, vendar je tisto, kar mi je najbolj ostalo v spominu, prijaznost domačinov. In seveda izvrstna hrana.

Janja Cör

Največje presenečenje je bil kavni napitek barraquito, ki mi ga je v eni izmed lokalnih kavarn priporočil prijazen natakar. Gre za kanarsko kavo s plastmi kondenziranega mleka, likerja, kave in cimeta. V večjih turističnih mestih težko najdeš pristne jedi ali pijačo, poleg tega so bile cene zelo ugodne. Sledilo je okušanje tradicionalne kanarske jedi papas arrugadas (naguban krompir) z mojo omakami, kar bi lahko izpustila. Ribiška vas me je vseeno prevzela s preprostostjo in toplino domačinov.

Eden izmed vrhuncev potovanja je bil obisk idilične vasice Masca, kraja, ki ga ne smete izpustiti, če se odpravljate na španski otok.

Idilična vasica Masca in El Teide

S prijatelji iz hostla smo se podali v skrito vasico, ki jo pogosto imenujejo španski Machu Picchu. Leži na nadmorski višini 650 metrov in šteje le okoli 90 prebivalcev. Locirana v pokrajini Teno očara z bujno vegetacijo, v kateri prevladujejo palme, kaktusi, aloje in cvetoči grmi. Sprehod po ozkih kamnitih ulicah, obdanih s starodavnimi hišami, ponuja vpogled v preteklost, ki je še vedno prisotna v vsakdanjem življenju tega kraja.

Janja Cör

Po obisku Masce smo se zvečer odpravili še proti veličastnemu ognjeniku El Teide – najvišjemu vrhu Španije. Tam nas je pričakala mistična vulkanska pokrajina, kjer nenavadne skalne formacije in osamljeni borovci ustvarijo popolnoma edinstven ambient. Ob sončnem zahodu smo opazovali, kako se oblaki počasi valijo pod nami, medtem ko je noč prinesla zvezdnato nebo, ki je osvetlilo spokojno pokrajino.

Zadnji dan sem se že zgodaj odpravila na plažo Playa de los Cristianos, eno najbolj priljubljenih na otoku. Ker nisem ljubiteljica gneče, sem izbrala jutranje ure, ko je bila plaža še skoraj povsem prazna, le občasno so jo prečkali tekači. Pot sem nadaljevala proti Rambli del Castro, a sem zaradi slabih povezav in številnih prestopov morala nekoliko pohiteti.

Zeleni raj in zgodovinske ruševine

Pot Rambla del Castro se vije skozi bujno subtropsko vegetacijo, kjer prevladujejo mogočne palme in raznoliki grmi, katerih listje nežno škripa pod lahkim vetrom, ki prinaša vonj po morju. Na vsakem koraku se odpirajo razgledi na neverjetno paleto zelenih odtenkov, od temno smaragdne do limetasto zelene. To območje, znano po svoji neizmerni lepoti in manjšem številu turistov, je pravo nasprotje živahnega juga.

Med strmim spustom do ene najlepših plaž, kar sem jih kdaj videla, so se z vsakim korakom razkrivali čudoviti razgledi na obalo. Plaža je bila skoraj povsem prazna – osamljena in mirna. Obala je bila prekrita s temnim, skoraj črnim peskom, na mestih pa je bilo videti kamen, značilen za vulkansko poreklo otoka. Siloviti visoki valovi so se lomili ob obalo in ustvarjali meglice bele pene, ki so se razpršile po kamniti plaži. Zvok valov, ki treskajo ob skale, je skoraj opojen.

Med sprehodom nazaj po Rambli del Castro, kjer so visoke palme še vedno škripale nad mano, je v ozadju izstopal Elevador de Aguas de La Gordejuela. Dvigalo, zgrajeno v 19. stoletju, je bilo namenjeno transportu vode za namakanje nasadov bananovca na otoku. Danes je možno videti le ruševine tega objekta, ki so še vedno pomnik bogate zgodovine območja.

Moje potovanje se je končalo tam, kjer se je začelo – na Rdeči gori. Tokrat v družbi prijateljev ob večerni meditaciji in občudovanju sončnega zahoda.

Tenerife ni le sonce in morje, ampak otok presenetljivih kontrastov. Divja narava se prepleta z gostoljubnostjo domačinov, od mističnih vulkanskih pokrajin El Teida do spokojnih plaž in čarobnih sončnih zahodov na Rdeči gori. Narava tu pripoveduje svoje zgodbe, domačini pa vas sprejmejo odprtih rok.

Janja Cör