Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Roman Zakšek, ki s čolnom potuje proti Kopru po poti, ki naj bi jo pred 3.270 leti opravili Argonavti, po opravljeni drugi etapi sporoča: V soboto, 2. junija 2012 sem se ob 6. uri zjutraj odpravil s kanujem na vozičku iz Hrastnika po magistralni cesti Hrastnik – Ljubljana. Vlekel sem ga z desnim kolesom vozička tik ob odbojni ograji in tako skušal v najmanjši možni meri ovirati promet na cesti. Vreme je bilo za to težavno vleko ugodno. Težki oblaki nad mano so mi delali senco, ter mi kljub grožnji z dežjem bili zaveznik proti žgočim sončnim žarkom nad njimi. Cesta se je vlekla in vlekla. Še posebej zato, ker sem bil tokrat na poti sam. Kljub čolnu na vozičku sem napredoval z običajno hitrostjo pešca. Na primernih mestih sem večkrat potegnil kanu s ceste v osamo dreves in počival. Nikamor se mi ni mudilo. V Litijo sem prispel ob 20.00 uri in ob cesti izven mesta postavil šotor. Spal sem slabo. Ob vsaki spremembi položaja telesa me je v kolenih zaskelelo in zunaj je bilo večkrat slišati šum. Premišljeval sem katera žival ga povzroča. Mogoče jež, ali katera druga? Tako sem težko pričakujoč spanec, ležal in premišljeval. Kdaj je prišel ne bi vedel. Vem pa, da sem se ponoči večkrat zbujal in vedno znova prisluškoval glasovom iz teme. Tako je pač v naravi.

Naslednji dan sem bil že ob 5. uri na cesti in med vleko kanuja opazoval tok Save. Zdel se mi je primeren za veslanje, zato sem že po dveh urah zaveslal. Kolikokrat sem ga vlekel ven iz reke, po strmini na cesto, nalagal na voziček, vlekel do naslednjega mesta primernega za veslanje več ne bi vedel. Nebo se je stemnilo, ko sem v Jevnici postavil šotor in se z veseljem utrujenega človeka zavlekel v njegovo krhko zavetje.

Tretji dan, 4. junija, sem bil znova v Savi. Ko sem zagledal izliv Ljubljanice v Savo sem se še posebej razveselil. Nepoznavajoč to reko sem verjel, da bom z njo opravil kar nekako turistično, zlahka. Ampak kmalu sem uvidel svojo zmoto. Ljubljanica je bila precej hitra. Od izliva sem zaveslal pod prvim mostom, pod drugim pa več ni šlo. Reka me je vrnila na izhodiščni položaj. Tako se je začela zgodba o vleki iz vode na cesto ponavljati. Ne vem, ali me je utrujala bolj vleka čolna po cesti, vleka čolna čez plitvine mrzle Ljubljanice ali pa vleka iz reke skozi goščavje, skozi katerega sem si utiral pot kar tako, da sem z veslom sekal vejevje. Samo veslanje me ni utrujalo. Je pa bilo zato zelo adrenalinsko. Še posebej takrat, ko sem se zagnal v hitri tok Ljubljanice, ki me je obrnil in po dolgem naslonil na potopljeno vejevje sredi struge. Če se ne bi uspel z veslom dovolj hitro odriniti bi se čoln zaradi nagibanja kmalu prevrnil. Ko sem ga uspel izravnati sem čutil utrip srca kar v grlu.

Ob pol četrti uri popoldne je pričelo deževati. Ko sem privlekel kanu po cesti do ulice V Sige in si na brežini Ljubljanice ob nekem vikendu postavil šotor se je zmeren dež že spremenil v naliv. Premočen sem se zavlekel vanj, si slekel premočena oblačila ter se oblekel v suha. Po zaužitju ribic iz konzerve sem se počutil boljše volje, vendar osamljen.

Četrti dan, v torek, 5. junija, sem ob šesti uri že vlekel kanu ob brežini Ljubljanice po Poti spominov in tovarištva, pod mostom avtoceste do gradu Fužine. Gor vodno od hidroelektrarne Fužine sem znova zaveslal pod prvim mostom, do naslednjega pa zaradi hitrosti toka ni šlo. Zopet sem se vrnil na izhodiščni položaj izplutja, sto metrov nad jezom hidroelektrarne, zvlekel kanu na suho, naložil na voziček in ga vlekel po Zaloški cesti. Tam sem ga pustil pri neki hiši in se brez njega odpravil do Prešernovega trga. Tam mi je zaželel dobrodošlico in čestital k uspehu Vodja odseka za mednarodne odnose in protokol Mestne občine Ljubljana, gospod Marko Morel. Izročil sem mu rumeni muškat vinarja Matjašič Romana v stekleni amfori, opremljeni s kolektivno vinsko blagovno znamko »Antično vino Argo«.

Galerija

Arhiv Lokalno.si