Arhiv Lokalno.si

Če si želite resničnega miru in tišine in za nekaj ur pobegniti od ponorelega sveta, je pravi cilj v teh spomladanskih dneh Kunč. Gre za zapuščeno kočevarsko vas, izgubljeno v širjavah roških gozdov. Kočevski Rog bi v primeru, če ne bi bil pokrit s svojimi ogromnimi stoletnimi gozdovi, bil videti kot pustinja, poln skalovja, vrtač, kraških jam in osamljenih vrhov.

Kaj pa Kunč? Edinstven kraj, edinstvena jasa. Oaza sredi nepreglednih drevesnih krošenj. Kakor da se je Stvarniku na tem koščku kočevskega razvezala napačna vreča... Leži na višini skoraj 800 metrov. Prvi staroselci so tu pred več kot šesto leti gozdu iztrgali obsežno, malo bolj rodovitno površino in se tu naselili. Razlog za naselitev je najbrž bil tudi vodni vir, ki ga še danes najdemo v globeli pod opustelo vasjo. Samo ruševine nekdanje vasi, ki jih  zasledimo čisto na robu jase pričajo o tem, da so tu nekdaj živeli ljudje. Tudi Kunč je doživel enako usodo, kot večina kočevarskih vasi, izselitev pozimi 1941, kasneje pa še italijanski požig. Zaraščene hišne stopnice, ki več ne vodijo nikamor, kljubujejo letnim časom... Narava si nezadržno jemlje nazaj tisto, kar so ustvarile pridne roke Kočevarjev. Težko je bilo življenje v tem kraju. Preživetje so jim omogočili predvsem gozdovi, skromno hrano pa so si pridelali na slabo rodovitnih njivah. Tudi nadmorska višina ni omogočala sajenja vseh kultur, o tem priča dejstvo, da v zapuščenih sadovnjakih šele te dni cvetijo jablane.

Da je ta kraj res na "koncu sveta", dokazuje podatek, da so na Kunču kočevarski podaniki Friderika Celjskega v 15. stoletju skrili njegovo drugo ženo Veroniko Deseniško pred okrutnim Friderikovim očetom Hermanom... Res se je lepo sprehoditi po tej ogromni jasi, kot bi prišli v čisto drugi svet. Povzpnemo se lahko tudi na lovsko prežo, od koder je lep razgled v dolino ob Rinži in na Veliki Rog.

Nedaleč od kunške jase se nahaja tudi znamenita Ledena jama, o tem pa kdaj drugič.

In kako najti ta prelepi kraj? Iz smeri Podturna do Podstenic, pri čebelarskem domu desno, sledimo oznakam, ki pa jih ni na vseh križiščih gozdnih cest in že se nam odpre prostranstvo Kunča. Resnici na ljubo, oznak bi lahko bilo več. Meni so iz zagate pomagali gozdarji, ki najbolj poznajo te kraje. Lahko pa v ta kraj pridemo tudi po z medvedovo šapo markirani Roški pešpoti, ki vodi iz Kočevja.

Torej pot pod noge, z vsem dolžnim spoštovanjem do prelepe narave...

Tekst in foto

Vinko Kukman

Galerija

Arhiv Lokalno.si