Arhiv NTRC

Danes si brez računalnikov ne predstavljamo življenja. A še ne tako dolgo nazaj so veljali za nekaj redkega, nekaj, s čimer so se ukvarjali zgolj tehnološki navdušenci. Ena takšnih družin je bila zagotovo družina Berce, ki je že v začetku 80. let prejšnjega stoletja doma imela osebni računalnik. »Ko sem bil star približno pet let, smo imeli računalnik Spectrum, na katerega imam meglene spomine, tudi fotografije nimamo nobene. Ker je bil le napol delujoč, smo ga kmalu odstranili,« pove Celjan, čigar spomin je zato toliko bolj živ na njihov drugi računalnik. »Ko sva z mamo prišla z obiska pri stari mami, me je oče pričakal s prižganim v dnevni sobi z igrico Manic Miner na zaslonu. To je bila ljubezen na prvi pogled.« ZX Spectrum oziroma po domače »mavrica« je bil med Dušanovimi vrstniki zagotovo prava atrakcija. Sošolci, bratranci in še marsikdo drug so k njem hodili igrat igrice, katerih ljubitelj je enainštiridesetletnik še danes. A pri tem ima drugo družbo. Pred zaslonom in z džojstikom v roki se mu z največjim veseljem pridruži enajstletna hči Brina. In kdo je boljši? »Dokaj neodločeno, morda je ona malo boljša. Nazadnje je bila hitrejša dva dni nazaj v igri Lotus Turbo Challenge 2 ali v Match Pointu, medtem ko v kateri drugi prednjačim jaz. Spet pri tretjih gre za ekipno delo,« malo za šalo in malo zares prizna Dušan, ki sicer o lestvici najljubših iger težko govori. Zagotovo mu je zelo pri srcu poleg omenjenih še Manic Miner, njegova prva računalniška igra, v kateri se je kot neke vrste rudar sprehajal po sobi, preskakoval ovire, izmikal pošastim in nabiral ključe. Veliko časa je preživel tudi med igranjem igrice Ms. Pacman oziroma Gospodična Pacman, za katero se spominja, kako jo je pošiljal po vseh straneh neba.

Računalniki položeni v zibelko

Za Dušana so bili računalniki že v otroštvu domač teren. Tako njegov oče kot stric sta se poklicno ukvarjala s poslovno informatiko, s katero se danes preživlja tudi sam. Nekaj zbirke zato ostaja pri hiši že vse od njegovega otroštva, pred približno desetletjem jo je začel nadgrajevati še s kupovanjem zanimivih primerkov na Bolhi in nemškem eBayu. Posebno pozornost namenja vsaj trideset let starim še delujočim napravam, medtem ko se mu novejša tehnologija zbirateljsko ne zdi tako zanimiva. V garderobnem kabinetu, ki ga je preimenoval kar v laboratorij, si med drugim z oblekami mesto delijo ZX Spectrum, Commodore 64 in Amiga, Atari ter prenosnik Compaq. Ne prižiga jih vsak dan, temveč vsake toliko časa in če ugotovi da se je kaj pokvarilo, se nemudoma loti popravila. Kljub temu da je poklicno informatik, zna »mašino« tudi popraviti.

Doma hrani še vedno delujoč matrični tiskalnik Epson in cel kup računalniške literature iz osemdesetih let. Še posebej je ponosen na celotno zbirko jugoslovanske računalniške revije Moj mikro, ki je izhajala od leta 1984 do 1991. »Na računalniško preteklost me vežejo lepi spomini in jo želim bolje poznati, tudi zaradi orientacije, kaj lahko pričakujem v prihodnosti. Vsekakor sem zazrt tudi vanjo, pri čemer večji pomen pripisujem zanesljivosti delovanja obstoječih sistemov, kot da bi bil za vsako ceno na tekočem z zadnjimi posodobitvami.«

Preberite še ...

Zanimivosti

Presenetite jo drugače kot običajno

Nekoč več šarmantnosti

Celjan sodi med računalniške poznavalce, ki se jim prav začetki »domačega« računalništva zdijo veliko bolj šarmantni kot današnji čas, ko na trg kar naprej prihajajo novosti. »Če za primer zrcala vzamem računalniške revije – te so bile včasih veliko bolj strokovne in manj ›piarovske‹. Duh časa je bil manj zasičen, brez trikov za pridobivanje pozornosti, embalaža je bila manj pomembna od vsebine. V današnjem stanju tehnologije vladajo drugačne zakonitosti, razlika je tudi v lastnostih ciljne populacije, ki ji je tehnologija namenjena,« kot primer navaja Berce in ob tem dodaja, da Moorov zakon o podvojitvi računalniških zmogljivosti vsaki dve leti še vedno velja, kar je posledica nenehnih izboljšav pri izdelavi. »Menim, da so naprave za širše množice namenoma narejene manj kakovostno, da naredijo prostor za nove generacije izdelkov, ko starim poteče življenjska doba. Računalniki iz moje zbirke so stari tudi do štirideset let in z manjšimi dodelavami še vedno delujejo, medtem ko sem v zadnjih petnajstih letih zamenjal kar nekaj telefonov, ker so prenehali delovati. Če sta bili nekoč pomembni trajnost in obstojnost, sta danes v ospredju nenehno nadgrajevanje in posodabljanje.«

Berce zaradi tega spremlja razvoj z manjšim navdušenjem kot včasih. »Novo številko računalniške revije preletim v pol ure, pusti me nekako praznega, dobim vtis branja prodajnega kataloga, obogatenega z družboslovnimi vsebinami. Svet se je s poplavo spletnih storitev zelo spremenil, v prihodnje se bo verjetno še bolj, napredek me navdaja z rahlo tesnobo.« Kljub vsemu zaradi najstniške hčere ostaja na tekočem s sodobnimi aplikacijami, kot sta TikTok in Snapchat, ker le tako lahko razume tehnološko odraščanje današnje mladine. Foto: SHERPA

Preberite več v Novem tedniku