Shutterstock

Da ste si želeli bližine, a ste se hkrati bali, da boste spet ranjeni? Pravzaprav se zdi, da se vsi občasno znajdemo v obdobju, ko se sprašujemo o smislu svojega ravnanja in o tem, kje v življenju smo mi in naše potrebe? Smo res tukaj samo zato, da bi ugajali?

V takšnih trenutkih pogosto začnemo iskati potrditve zunaj sebe in preverjati, ali drugi cenijo našo vlogo in razdajanje. A tisto, kar v resnici potrebujemo, je stik s seboj. Potrebujemo odgovor na svoj zakaj. Priznati si: »Tu sem. Čutim. Vem, kaj potrebujem, in lahko si to vzamem brez slabe vesti.« Prav odnos do sebe je temelj, na katerem stojijo vsi drugi odnosi.

»Kako si?«

Vedno znova vračamo k istemu vprašanju: »Kako si?« A ne kot vljudnostno frazo, ampak kot vstop v stik s sabo. Kako sem pravzaprav res jaz in kaj si želim? Kdaj ste se to vprašali nazadnje? Na portalu OnaOnOdnosi, kjer se z izkušenimi terapevti poglabljamo v dinamike odnosov, se k temu vedno znova vračamo.

Odnosi

Koliko zares slišite, ko se pogovarjate?

Notranji svet oblikuje zunanje odnose

Če ste prebrali do sem, si verjetno želite odgovora, kako naprej. Kako prepoznati, kje smo se izgubili in kako spet najti nazaj stik s seboj? Občasno me kdo vpraša celo, kaj je sploh stik s sabo in kako slišati svoj glas, ko pa se že vse življenje trudi biti vse za druge?

In v resnici je to pot odkrivanja, ki jo vsak posameznik prehodi na svoj način in ob svojem času. Skupaj pa si bomo pogledali, kje lahko vsakdo izmed nas začne svojo pot.

Ko se začnemo počutiti samoumevne, da ne cenijo našega dela in da smo vedno zadnji na vrsti, zelo hitro začnemo to očitati drugim, bodisi domačim bodisi sodelavcem ali celo prijateljem. Od njih pričakujemo, da nam bodo dali priznanje, da se res zelo trudimo, da smo res neverjetni, ker se tolikokrat postavimo zadnji v vrsto. In bolj ko se jezimo in si želimo priznanja, bolj nam to zamerijo.

Pexels

Kajti kruta resnica je, da smo nekje po poti sprejeli odločitev, da se bomo razdajali, da se ne bomo cenili. Ko pogledamo globlje, ugotovimo, da nas niso ranili drugi, ampak da že od nekdaj v sebi nosimo ta vzorec razdajanja. Da smo se morali dokazovati že v naši primarni družini, da smo že takrat skrbeli za druge, da so nas drugi potrebovali in da smo že zelo zgodaj dali sebe na stran.

Odnosi

Vse več je osamljenih in samskih moških

Ko govoriš »da«, čeprav v sebi kričiš »ne«

Na eni od naših delavnic se je ženska razjokala, ker je ugotovila, da se je vse življenje trudila ugajati mami, partnerju in šefu. In čeprav si je želela spremembe, je hkrati v joku priznala, da pravzaprav sploh ne ve, kaj hoče. To je boleč uvid, a hkrati nov začetek za stik s seboj. Šele po tem uvidu stopimo na novo pot, kjer hkrati zremo v strašno praznino, ki zeva v nas.

Kdo sploh sem, če nisem vse to, kar drugi potrebujejo od mene? Svet se zdi prazen, nesmiseln, celo osamljen in potrebno je veliko zaupanja, da stopimo na pot samoodkrivanja. V tistem trenutku je komu celo lažje odnehati, ker se zdi, da bi bila sprememba preboleča. In kar se mi zdi še bolj grozno, je to, da marsikatera ženska odneha, ker se boji, da je nihče ne bi imel več rad, če bi začela skrbeti zase.

In zato sem neizmerno ponosna in vesela, da se na našem portalu gradi skupnost žensk, ki se na tej poti podpiramo. Ko sem jaz prestajala svojo preobrazbo, sem se zavedala, da v stiski nisem sama, ker sem slišala zgodbe drugih. To me je opogumilo in zato je še danes vodilo za moje delo to, da v stiski nikogar ne pustimo samega!

Odnosi

Kako po 40. letu najti novo ljubezen?

Ko skupaj razvijamo čustveno zrelost, se spoznavamo in ugotavljamo, kdo sploh smo, se učimo tudi subtilnosti zaznavanja mej med drugimi in tem, da začnemo zares slišati sebe. Vemo, kdaj nas boli. Vemo, kdaj nas nekaj razžira. In vemo, kako to izraziti brez napada, brez tišine, ampak v stiku. Udeleženka, ki je desetletja govorila »da«, čeprav je v sebi kričala »ne«, je prvič v življenju začutila moč, da postavi mejo – in to ne z jezo, ampak z ljubeznijo do sebe.

Kako se razvijajo naše pristne potrebe

Tako narava kot odnosi potekajo ciklično. Vse teče v krogih. Če se ponavljajo slabi vzorci, rečemo, da smo v začaranem krogu. A dogajajo se nam tudi pozitivne spremembe in tudi ta obdobja prihajajo ciklično. Vsake toliko v sebi začutimo željo po spremembi, v nas se zbudi notranji poriv, ki nas opomni, da je od tega življenja mogoče dobiti več. Pri tem pa nas začnejo ovirati naša notranja prepričanja in velikokrat občutek manjvrednosti.

Profimedia

Ženske mi govorijo, pa saj si tega sploh ne zaslužim; neumno je, da to sploh razmišljam; pa kaj bom zdaj, ko sem že toliko stara in so otroci tisti, ki potrebujejo. Žal pa se ne zavedamo, da se je ta občutek oblikoval že v našem otroštvu.

Občasno svojim klientom povem zgodbo o premajhni ponvi. To je zgodba o ponvi, v kateri je pekla že prababica, zato še danes vedno odrežejo stran košček zrezka, kadar pečejo, čeprav imajo že novo, večjo ponev. Prejšnje generacije so živele za preživetje, ne za ugodje, mi pa še vedno v sebi nosimo enake mehanizme preživetja. In vse prevečkrat poslušam o nemoči in o stvareh, ki niso možne, čeprav smo že nekaj časa v drugačnih družbenih razmerah, kot so bili naši prastarši.

Zanemarjate svoje potrebe?

Če pa se v omenjeni vzorec še nekoliko bolj poglobimo, bomo ugotovili, da ni izziv samo to, da so naši stari starši živeli v pomanjkanju možnosti, ampak da so posledično imeli manj časa in pozornosti za nas. Mi se učimo prepoznavati svoje potrebe prav v prvih sedmih letih in če so takrat starši delali, bili s pozornostjo usmerjeni na gradnjo hiše, na preživetje, celo na hude prepire ali nasilje in alkoholizem, duševne bolezni, potem je njihova pozornost bila usmerjena stran od našega razvoja identitete.

· Odnosi

Zakaj poznavanje družinske preteklosti lahko zdravi stare travme?

Kadar zaznamo, da so naši starši v stiski, se ustavi naš psihični razvoj in začnemo skrbeti za starše. Poskušamo jih razbremeniti, jim olajšati skrbi in jih tako dobiti nazaj. Upamo, da bomo dobili njihovo pozornost, ko se stvari umirijo, in pomagamo, da se bodo razmere kar se da hitro umirile.

Žal pa takšen način življenja pri marsikateri družini traja leta in leta. Mi pa se posledično nevede izoblikujemo v osebnost, ki skrbi in pomaga. Pozornost pa je ves čas usmerjena navzven. Odlični smo v prepoznavanju potreb drugih ljudi in na te potrebe znamo hitro odreagirati, žal pa v sebi postajamo čedalje bolj zagrenjeni, prazni, otožni, jezni. Ko se tega zavedamo, se moramo učiti zavestno obračati pozornost od drugih k sebi.

Naše pristne potrebe niso luksuz, so temelj zdravih odnosov. A pogosto jih zatajimo. Tako pride do nezvestobe sebi in rečemo »da«, čeprav čutimo »ne«. Ravnamo drugače, kot bi želeli, ker se počutimo krivo, če poskrbimo zase. Ostanemo, čeprav bi morali oditi. Ljubimo druge, a pozabimo ljubiti sebe. Zamujamo svoje življenje in pričakujemo, da nas bodo drugi osvobodili.

Profimedia

Ko prepoznamo svoje potrebe, začnemo spet živeti svoje življenje, prepoznamo, v čem je naše življenje smiselno, sebe pa sprejmemo z nežnostjo namesto s krivdo. Postanemo najprej sebi najboljše partnerice, mame, celo ljubimke. Ko smo si zveste, ljubimo drugače.

Spolnost, intima in bližina

Na portalu OnaOnOdnosi pogosto odpiramo tudi intimnejše teme, kot sta spolnost in bližina. Spolnost je življenjska energija in pomembno področje življenja, ki zablokira, če se počutimo pod pritiskom. Vse preveč žensk čuti, da mora v spolnosti ugajati, namesto da bi uživale.

· Lepota

Trije orgazmi na teden vas pomladijo za desetletje

Žal pa je spolnost prav tako ogledalo našega odnosa. Če zmoremo v odnosu biti sproščeni, poskrbeti zase, izpustiti skrbi, potem to zmoremo tudi v spolnosti. Zmoremo se predati, samozdraviti, uživati, sprostiti se. Za spolnost je pomembno biti povezan sam s sabo, čutiti svoje potrebe in si jih dovoliti živeti, čutiti. Biti pristna in čuječa.

Na zadnji delavnici je ženska, ki se je spraševala, kdaj je zares dobra ljubimka, spoznala: takrat, ko si dovoli čutiti. Ko ne išče potrditve zunaj, ampak ve, da je njeno telo svetišče, ne projekt. In ta njen uvid bi moral biti naša popotnica na vseh področjih življenja.

Vsi si želimo boljših odnosov. Več bližine. Več razumevanja. A pogosto pozabimo, da se to ne začne pri drugih. Začne se pri nas. Ko smo zvesti sebi, ljubimo drugače. Bolj iskreno. Manj iz potrebe, več iz stika. Takrat lahko tudi v odnosih postanemo to, kar smo v sebi že ves čas – dovolj dober, vreden in ljubezni poln človek.

Zato: najprej ti. Brez slabe vesti. Z nežnostjo. In če ne veš, kje začeti – mi smo tukaj. Na portalu OnaOnOdnosi te čakajo vsebine, pogovori in e-tečaji, ki te vodijo nazaj k sebi. In potem v odnose, ki bodo v večje zadovoljstvo.

Piše Eva Erpič, psihoterapevtka

Profimedia