Ljubezen, zaljubljenost, rad te imam, to so besede, ki me v zadnjem času spravljajo v razmišljanje in v nekakšen nelagoden položaj. Pojavljajo se vprašanja, na katera pa ne najdem zadovoljivih odgovorov. Z branjem Martina Kojca sem prišel do spoznanja, da je ljubezen samo ena in edina. Ljubezen je ali pa je ni, ljubiš brezpogojno vse okoli sebe. Ljubezen ne pozna negativnih čustev, ni preračunljivosti in ne da se deliti na več ali manj, kaj šele, da pozna prednosti, ki so povezana s čustvi, ki jih gojimo do staršev, partnerja, otrok, vnukov in vseh drugih oseb, ki se pojavljajo v našem življenju. Res sem v dilemi in podrla so se mi vsa dosedanja spoznanja. Seveda pa se mi pri vsem tem postavljajo vprašanja: kaj je ljubezen do psa, vinograda, morja, čudovitih noči, v katerih neizmerno uživamo, da ne omenjam modrine neba, v kateri najdemo duhovni mir in konec koncev, kaj pa ljubezen do domovine in mene samega.

V življenju sem bil kar nekajkrat zaljubljen in vse te velike ljubezni so me toliko obremenjevale, da sem bil zaradi njih neizmerno srečen ali pa tako nesrečen, da se mi je meglilo pred očmi. V nobeni od preživetih ljubezni nisem čutil notranjega miru, neizmernega veselja – vedno je v zraku viselo nekaj nedoločenega, nekaj nedorečenega; v moji glavi so bili nekakšni strahovi, ki so boleli,  opozarjali in grozili. Pri vseh ljubeznih, ki jih še imam in tudi pri tistih, ki jih več ni, je prihajalo do podobnih zgodbic. 

Če se z nekom pogovarjam o partnerici in najini ljubezni, vedno rečem, da mi veliko pomeni, da jo spoštujem in da jo imam tudi rad. Nikoli pa še nisem znancem razlagal, da damo ljubim.  Besedo ljubim, te ne znam uporabljati, še bolj pošteno povedano pa je, da si te besede ne upam uporabljati in to zaradi sramu in zaradi moškega jaza. Čuden sem patron – hočem biti dedec, tak, ki ne govori sluzastih besed in ne izraža čustev, ki niso primerna za vsak dan in ob vsakem času. To  počnem le takrat, ko se mi zahoče ljubezni, tiste prave, ki ji rečemo seks. Da, to je ljubezen, ki jo upoštevamo, cenimo, to je tisto čustvo, ki zadovoljuje naše paritvene nagone, nas dela prave moške, potešene in ne nazadnje srečne. 

Podobno doživljamo ljubezen do svojih otrok in vnukov, zetov in snah, tašč in tastov. Vse te ljubezni so povezane s prijetnimi čustvi, spoštovanjem, če je vse tako, kot mora biti. Bog ne daj, da je kaj narobe, takrat pa sovražimo, ogovarjamo in se jezimo drug na drugega in vedno dokazujemo, kdo je krivec in povzročitelj »obsednega stanja«, kdo je tisti, ki je uničil tako čudovito družinsko pravljico, v kateri je bilo polno ljubezni in drugih podobnih čustev. Nihče noče biti krivec, nihče noče popustiti, vedno obstaja ČE BI … bi bilo vse dobro. Kakšna je to ljubezen, če uporabiš nasilje, da umiriš razposajenega vnuka, ki v času, ko gledaš televizijo, nori po kavču in ti kaže zijala ali ko ostareli tašči zaradi nagajanja ne pokosiš vrta …  

Enako se dogaja z ljubeznijo do sosedov, prijateljev in še koga drugega. Vse imamo neizmerno radi, če nas imajo tudi oni radi in seveda, če se oni obnašajo in govorijo tisto, kar nam ugaja. Če pa se zgodi kaj drugače, se ljubezen spremeni v sovraštvo. Takrat smo jezni, nasilni in ponosni na samega sebe, ker imamo občutek, da smo pošteno in koristno zaključili z nekakšno ljubeznijo, ki verjetno ni bila ljubezen, ampak samo hinavščina, povezana s koristjo. 

O ljubezni do domovine je napisanih kar nekaj knjig in izrečenih je nešteto visoko zvenečih slavospevov in prav je tako – takrat so bili takšni časi in takrat se je drugače mislilo. Danes pa je domovina mačeha, ki ne daje dovolj kruha in iger, je pogoltna in zelo nepriljubljena.

Tudi sebe nimamo radi, saj s svojim telesom počnemo, kot svinja z mehom. 

Najbolj enostavna je ljubezen do psa. Pes nas  razume in malokrat razočara. Noro, mar ne! Ha, ha …