Živimo v času, ko se ceni predvsem praktičnost. Ko zidamo z mislijo, da bomo v zgradbe nabasali čim več stanovalcev, ne pa da bi zgradbo občudovali mimoidoči, kot so gotovo mislili nekoč, ko so zidali palače in vile, ki še danes privabljajo turiste na različne konce sveta. Zato ne preseneča, da tudi vrtove poenostavljamo - poskrbimo za domačo zelenjavo, nekaj rož, na preostali del pa najpogosteje posejemo travo, da ni preveč dela s pletjem, obrezovanjem …

Ampak seveda se najdejo izjeme. Kot je Franc Rožman iz okolice Brežic, ki je že pred leti našel strast v oblikovanju vrta, ki spominja na kakšne mojstrovine pred gradovi ali samostani in je tudi že dobil nagrado za najlepši vrt v Posavju.

73-letni Franc v otroštvu verjetno še vedel ni, kaj je krajinski arhitekt, niti se ni kaj posebej zanimal za vrtnarstvo. Rodil se je gluhima staršema, odraščal pa je s tremi brati. V najstniških letih je spoznal ženo Ljudmilo – Milko, preselila sta se na Mali  Vrh, v hiško zraven gozda, in si ustvarila družino. Imata hčerko Ireno in sina Francija, ki je gluh, tako da je imela Milka veliko obveznosti, saj je bil Franc, ki je delal kot šofer, veliko na poti. Kadar pa je bil doma, je z velikim veseljem urejal okolico hiše. Pred dvema desetletjema se je še bolj posvetil tej dejavnosti, ki mu je pisana na dušo.

Počasi, a vztrajno je širil svoj vrtiček, ga oblikoval v čedalje zanimivejše oblike in tako ustvaril svoj mali raj, kot pravi temu čudovitemu vrtu.

Mojstrovina v senci

Vrt, ki pritegne veliko pozornosti obiskovalcev, domačim pa polepša vsak dan posebej, sicer leži na manj sončnem delu parcele. Boljši del vrta ima pod nadzorom žena Milka, tam prideluje zelenjavo, zelišča, pa tudi nekaj vrtnih jagod se najde, čeprav so še slastnejše tiste na meji z gozdom.

»Moj vrt ima prioriteto, tako da spomladi najprej meni pomaga pri pripravi vrta, šele potem ga ‘spustim’ v njegov del,« v smehu razlaga Milka in ponosno razkazuje, kako dobro ji uspevajo krompir, solata, paprika, paradižnik, čebula, brstični ohrovt in druga zelenjava, pa še ribez, aronija, kosmulja …

»Odkar ima Franc toliko rožic, je več opraševalcev – sploh čmrljev, kar je dobro tudi za moj del vrta. Sadim, kar dobro uspeva. Bučk, recimo, nimam, ker se preveč razširijo in bi potem bilo za druge rastline preveč senčno. Tudi tam proti gozdu zelenjava ni uspevala, je že preveč senčno zanjo,« razloži, Franc pa doda, da njenega pridelka – niti jagod – ni treba prati: »Samo s koprivo odganjava škodljivce, brez skrbi.«

Rožmanova sta imela sprva obdelano vso zemljo do gozda, tako da je bila to že prava njiva. Zato sta potrebovala pomoč; vsako pomlad  je prišel sosed s konji in vse preoral. Sčasoma pa sta spoznala, da niti ne potrebujeta toliko zelenjave in da postaja vse skupaj prezahtevno, zato se je Franc odločil, da bo imel na drugem delu zemlje raje okrasni vrt.

Nadaljevanje prispevka si preberite v reviji Jana, št. 27, 4. julij, 2023.