Novo mesto ima v svoji športni zgodovini zapisanih kar nekaj olimpijcev, a le enega olimpionika, olimpijskega zmagovalca, Leona Štuklja, ki bo ta svoj primat, kot vse kaže, držal še kar nekaj časa.

Leon Štukelj je v času od svetovnega prvenstva leta 1922 v Ljubljani do olimpijskih iger leta 1936 v Berlinu nastopil na sedmih velikih tekmovanjih, na katerih je osvojil dvajset medalj: osem zlatih, šest srebrnih in šest bronastih, od tega šest na olimpijskih igrah – dve zlati v Parizu leta 1924, zlato in dve bronasti v Amsterdamu leta 1928 ter srebro v Berlinu leta 1936.

LEON ŠTUKELJ SE VKLJUČI V NOVOMEŠKI SOKOL

Ko je novomeški Sokol leta 1906 po skoraj desetletnem obdobju mirovanja znova oživel, se je vanj začela množično vključevati tudi novomeška mladež. Med naraščajniki je bil tudi drobni deček iz Kandije, ki je hitro osvajal telovadne prvine, in leta 1908 je kot desetletni fantič že doživel čast kot naraščajnik sodelovati na javnem telovadnem nastopu novomeškega Sokola v Smoletovi hosti.

Tedanje vadbe se seveda ne da primerjati z današnjo. V knjigi Mojih sedem svetovnih tekmovanj Leon Štukelj opiše tudi sokolsko telovadnico v cerkvi nekdanjega kapucinskega samostana, ki je stal tam, kjer je danes Novi trg: "Telovadnica je bila temen prostor s samo tremi okni. Majhen predprostor pred vstopom v telovadnico je bil garderobni prostor z omaricami za telovadno obleko in s posodo za umivanje rok. Bil je tako majhen, da so morali mnogi svojo obleko odložiti kar v telovadnici. Umiti si je bilo možno samo roke, ker v prostor ni bil napeljan vodovod. Telovadnica tudi ni imela električne razsvetljave. Osvetljevali sta jo le dve luči na plin – gazolin, od katerih je ena mirno gorela, druga, v širšem prostoru, kjer smo lahko postavili drog, pa je nenehno utripala, kar nas je zelo motilo, poleg tega pa je bil prostor tudi premalo osvetljen."

Pa še en problem je bil, ki je precej zapletel Štukljevo ukvarjanje s telovadbo. Dijakom gimnazije je bila telovadba pri Sokolu prepovedana in zgodilo se je, da se je Štukelj s pobegom skozi okno telovadnice rešil, da ga pri sokolski telovadbi ni zalotil ravnatelj, ko je prišel v kontrolo.

Prvi Novomeščan, ki se mu je uspelo uvrstiti v slovensko telovadno vrsto, je bil Fran Perdan, ki je nastopil tudi na mednarodni tekmi v Luksemburgu leta 1909, ko je Štukelj kot naraščajnik šele začel telovaditi, tako da je Perdana videl nastopiti le enkrat na nekem društvenem javnem nastopu. Perdan je tedaj namreč že nehal telovaditi in je v Sokolu vodil vrsto starejših članov. Perdan je bil v mestni občini blagajnik in je v pisarni sedel za mizo nasproti Leonovega očeta. Ker so se večkrat videli in je Perdan vedel, da Leon že telovadi, ga je povabil, naj pride popoldne v telovadnico, ko bo on treniral svojo vrsto. A si Štukelj njegovega predloga ni upal sprejeti, saj je v Perdanovi vrsti telovadil tudi njegov profesor matematike.

Vendar vadba v telovadnici še zdaleč ni bila vse. Kot je zapisal Štukelj v svoji knjigi, so izkoristili vsako priložnost za vadbo določenih gimnastičnih prvin. Tako so v šoli med odmorom vadili stojo, doma je, kadar je le imel priložnost, vadil na železnih drogovih, ki so povezovali oboke na hodniku, spretnost in moč pa je nabiral tudi s skakanjem v vodo in marljivim plavanjem v Krki, drsanjem, igranjem nogometa in ne nazadnje tudi s plezanjem po drevesih, ko so jeseni na kapiteljskem vrtu obirali zadnja jabolka.

OBISK STANETA VIDMARJA

Kljub slabim razmeram je mladi Štukelj hitro napredoval in kmalu presegel ne le vrstnike, ampak tudi vse ostale novomeške telovadce. Tako se ni imel praktično od koga učiti. Zelo velik vtis je nanj naredil obisk ljubljanskega telovadca Staneta Vidmarja, dolgoletnega člana slovenske izbrane vrste, sicer pa brata znamenitega slovenskega elektroinženirja, šahista, filozofa in pisatelja Milana Vidmarja in akademika Josipa Vidmarja. Novomeške sokole je Vidmar, ki je bil tedaj velika zvezda, saj je bil prvi, ki je slovensko telovadbo spravil na mednarodno raven, obiskal leta 1913, leto po tistem, ko je zmagal v Pragi na vseslovanskem sokolskem tekmovanju.

Vidmarjev obisk je Leon Štukelj opisal takole: "Da pride zvečer v telovadnico, smo izvedeli dan prej. Ukrenil sem vse potrebno, da bom zvečer lahko šel tja. Mama je bila zelo stroga glede mojega večernega odhajanja iz hiše in ni vedela, da telovadim tudi zvečer. Izgovarjal sem se, da hodim k sošolcu preparirat latinščino ali pa se pripravljat za matematiko. Ker je z največjo skrbjo spremljala moj študij, sem z lažnim izgovorom na učenje uspeval."

Tako je storil tudi tisti večer. "Ko se je pojavil Stane Vidmar v telovadnici, je nas vseh pet stalo pri doramenskih krogih, na katerih smo ravno takrat vadili vzmik v stojo. Kako smo ga gledali, ko je zaplaval po bradlji," je prvo srečanje z Vidmarjem opisal Leon Štukelj.

Potem je Vidmar vzpodbudil novomeške telovadce, naj še oni pokažejo, kaj znajo. Ker je Štukelj že precej zanesljivo delal vzmik v stojo na doramenskih krogih, je bil prvi na vrsti. "Prijel sem za kroge in se naravnal. Prvi sunek in že sem bil v stoji. Ne vem, ali me je že pri prvem poskusu Stane opazil ali ne. Poskusil sem še drugič in zopet se mi je vzmik posrečil. Tretjič pa mi ni uspelo. Tedaj je Stane pristopil k meni in me vprašal po priimku ter od kdaj telovadim. Pohvalil me je, da že delam to prvino," je spomin na prvo srečanje s svojim vzornikom opisal Štukelj.

Potem je h krogom pristopil še Vidmar in tudi sam trikrat poskusil izvesti isti element, a mu je uspelo le enkrat. V tistem trenutku je Leon Štukelj najbrž prvič začutil, da lahko tudi on nekoč doseže uspeh, v svoji knjigi pa je skromno zapisal: "To se mi je zdelo imenitno in prvič se mi je odkrilo, da znam tudi jaz nekaj napraviti."

Nepozabno srečanje s Stanetom Vidmarjem je dalo sedem let mlajšemu Leonu Štuklju nov polet za vadbo in ga je še bolj priklenilo na telovadnico. Tedaj si ni niti upal pomisliti na to, da bosta nekoč skupaj stala v tekmovalni vrsti na svetovnem prvenstvu, kar se je prvič zgodilo enajst let pozneje v Parizu in potem še enkrat leta 1926 v Lyonu.