##IMAGE-2526029##

Dolenjski alpinist Marjan Markovič, ki je s soplezalci osvojil nov dolenjski višinski rekord, je spregovoril o podvigih in načrtih. Na tuje gore se je odpravil prvič pred desetimi leti z željo obiskati sinov grob. Na portalu lokalno.si večkrat spremljamo poti dolenjskih alpinistov in pod temi članki se je že večkrat zastavilo vprašanje, ali je Marjan Markovič povezan s pred leti umrlim dolenjskim alpinistom, Andrejem Markovičem. „Sem njegov oče. Andrej se je ponesrečil leta 2000, torej že pred enajstimi leti,“ za Studio D pove Marjan Markovič. Dodaja, da je sinova smrt tudi povod za njegovo korenito življenjsko spremembo.

„Želel sem si namreč do njegovega groba. Z željo priti višje sem se sicer soočal že prej, ko sem prehodil vse naše Alpe. Leta 2001 se mi je to vendarle uresničilo.“ Takrat je Jože Hartman začel organizirati odprave v Švico in povabil tudi Markoviča s seboj. „Nisem verjel, da se bo to uresničilo. Mislil sem, da je to samo neka prijazna gesta s Hartmanove strani.“

Še danes težko govori o občutkih sreče, ki so ga prevevali, ko je prvič prestopil mejo Triglava. „Iz tega je potem nastalo, da smo vsako leto organizirali nove odprave. Vključil sem se v društvo Dolenjski pohodniki, kjer smo bili zbrani samo zagnanci približno istih let, s katerimi smo se ravno tako vsako leto podali na kakšno novo odpravo. V njihovi sredini se je tudi porodila ideja, da bi lahko prišli v Himalajo in da bi lahko obiskal Andrejev grob.“ To se je uresničilo leta 2006.

Andrejevega groba pod Himalajo sicer ni; njegovo truplo so našli v dolini, kamor je padel čez steno. Pokopali so ga v eno izmed ledenih razpok; ker pa se te spreminjajo, danes ni moč natančno najti njegovega zadnjega počivališča. Andrej je 6. oktobra tistega leta s soplezalcem kot prvi na svetu priplezal po zahodni steni na južni vrh 7350 metrov visokega himalajskega Jongsanga, med sestopom z vrha pa se mu je spulil snežni klin in je padel v globino. Bil je eden izmed najbolj obetavnih mladih plezalcev ne le v Sloveniji, pač pa tudi širše.

Novi rekord Dolenjcev

Njegove poti zdaj osvaja oče. „Ko enkrat poskusiš neko višino, ko doživiš drugačen svet, ko si ga navajen, v kri preide želja „višje, višje, višje“. Težko se je ustaviti,“ pravi Marjan Markovič. Društvo Dolenjski pohodnik, katerega član je, si je za zadnji cilj izbral vrh, ki bi bil od 7 tisoč metrov. „Doslej smo prišli na vrh Aconcague, ki je nekaj metrov nižja od meje sedem tisoč, v Himalaji pa smo prišli najvišje do 6.850 metrov.“ Nato se je porodila ideja o Mustagh Ati (7.546 m), najvišjem vrhu pamirskega gorovja na skrajnem severu tibetanske planote na Kitajskem. „Moram priznati, da so se mi kolena pred to goro od odločitve naprej zašibila ob vsaki priložnosti, ko sem se spomnil na cilj,“ priznava Markovič.

Dolenjski odpravi, ki je s tem podvigom v začetku avgusta zrušila višinski rekord Dolenjcev, je služilo vreme. „Ta gora je tako zahrbtna glede vremena, da se je nanjo moč vzpeti le kaka dva meseca. Z vremenom smo imeli srečo in zagotovo nam je ta omogočil, da smo uspešno prišli do cilja,“ pravi Markovič. Dodaja, da je več kot polovica alpinistov ta vrh osvojila s kisikovimi maskami, ki jih Dolenjci niso imeli. „Zase lahko rečem, da sem se v tistem trenutku resnično čutil sposobnega osvojiti višino osem tisočaka.“

7.300 metrov nadmorske višine namreč velja za tako imenovano cono smrti, na tej višini človeški organizem začne funkcionirati drugače. Ker pa si alpinisti vedno zastavljajo višje cilje, si jih tudi Dolenjci. „Če me vprašate po novih podvigih, res je želja po osem tisočaku,“ pravi Markovič. Doda, da so želje eno, realnost druga, saj takšna odprava zahteva bistveno več časa in tudi denarja.

Nikoli pa se ne ve ... Markovič o svojih in podvigih soplezalcev predava danes ob 18. uri v Kulturno kongresnem centru v Dolenjskih Toplicah.