Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

V četrtek, 14. junija, smo bili pri Rusovih v Pristavlji vasi priča nenavadnemu dogodku, ob katerem se je na njihovem dvorišču zbrala množica ljudi. Šlo je za stotnijo mladih in starih, ki smo si prišli ogledat letalo, ki ga je izdelala ekipa osmih mladih ljudi. Letalo je bilo v obliki rdečega avtobusa z napisom »Krstić i sin«, ki je bil, kot smo spoznali kasneje, kopija tistega iz kultnega filma »Ko to tamo peva«.

Istoimenska ekipa »Ko to tamo peva« iz Šentvida pri Stični in okolice je namreč izdelala plovilo, s katerim so se prijavili na tekmovanje na Red Bull Flugtag, ki je letos drugič potekalo v Ljubljani. Red Bull izzove ekipe po vsem svetu, da doma izdelajo plovilo na človeški pogon, s katerim potem vzletijo s 6 metrov visoke ploščadi. Doma narejene naprave tako pristanejo na vodi, ocenjuje pa se tako polet, kakor tudi kreativnost in nastop ekipe. Prvi tak dogodek je potekal na Dunaju leta 1992.

Kakorkoli že, pa se je letos sredi februarja s svojo kreacijo odločila sodelovati tudi ekipa iz naših logov in ko so v marcu izvedeli, da je njihova skica izmed tristotih prišla v prvi, v aprilu pa v drugi izbor, so se dela lotili z vsemi kreativnimi močmi, kar jih premore mlada duša. Glavni inženir je bil Luka, ki ga že od malega zanima vse, kar je povezano s tehniko in je na dan predstavitve letala oddal tudi diplomsko nalogo na strojni fakulteti. V njej bo zagovarjal lasten proizvod – napravo za avtomatsko vrtanje navojev. On je zarisal prvo skico za letalo in tudi kasnejše načrte, z ekipo pa je kasneje enakopravno delal pri vseh etapah izdelave.

Pri tem mu je pomagal v prvi vrsti brat Nejc Rus. Tudi ostali člani ekipe so bolj ali manj ljubiteljsko ali poklicno povezani s tehniko. Tako so vsi pomagali vsak teden enkrat, od maja dalje pa so se dobivali vsak dan. Nabralo se je okoli 800 vloženih ur, mogoče pa celo kakšna več. Jože Praznik – Joc je bil glavni varilec, kasneje tudi glavni pilot v vlogi Miška, Peter Lavrih, kasneje v vlogi lovca, je tudi sicer polovil vse informacije in jih redno objavljal na facebooku in skrbel za celotno promocijo, Tina Lokar je pokazala svoj talent kot likovna umetnica in je avtobus poslikala tako umetelno, da so osebe na njem oživele, sama pa je gledališko oživila tudi nepozabno nevesto. S svojimi tehničnimi znanji sta ves čas sodelovala tudi »cigana« Gašper Kutnar in Rok Pečjak, prvi avtomehanik, drugi motokrosist, ter Gregor Štepec – Krstić, takisto navdušenec nad motorji, verjetno zato tudi zaposlen pri Akrapoviču.

Kreativnost je torej tista, ki je mlade združila in kar pri tem projektu navdušuje. Znajo narisati, znajo zračunati, narediti, sestaviti, pobarvati, znajo spraviti v življenje, poskrbeti za obveščenost, marketing in navsezadnje tudi dogodek, ki je združil toliko ljudi, torej tudi socialo. Ne gre prezreti tudi dejstva, da so jim bili v veliko podporo starejši, ki so projekt in dogodek sponzorirali in tako pokazali, da znajo podpreti mlade v njihovih idejah. Po tem bi se morali zgledovati tudi kakšni politiki na višji ravni ali pa vsaj starši. Mladi imajo potencial, le priložnost jim moramo dati.

Pri Rusovih smo torej bili deležni prave promocije dogodka, vsaka mama je nekaj spekla, očetje so »žarili«, na velikem platnu se je vrtel film, delili so se glasovalni letaki. Z letalom, poletom in celostnim nastopom so si že čez dva dni pred očmi 40.000 obiskovalcev naši letalci prislužili skupno sedmo mesto med štiridesetimi prijavljenimi, glas ljudstva pa jim je prisodil celo drugo mesto, marsikdo jim je med gledalci prisodil prvo. S svojim avtobusom so bili ob Ljubljanici na Špici že zgodaj zjutraj, oblečeni v filmske kostume, s harmoniko in pečjo za žarjenje, kot jo je imel Pavle Vujisić v filmu in jo je tudi zvaril »Miško«. Naredili so pravo avtentično vzdušje in celosten vtis. Pred skokom smo vprašali še letalca, ali računa na potapljače v Ljubljanici, pa je v svojem stilu odgovoril, da bo to, da zna plavati kar dovolj. Najdaljši skok ta dan je bil 22 metrov, avtobus »Krstić i sin« je poletel 8,5 metrov. Skočili so tudi drugi člani ekipe, kar je svojevrsten pogum, saj je Ljubljanica imela 11 stopinj, poleg tega pa še močan podeževni tok.

Projekt je stal 2000 evrov, nekaj tega so sodelujoči prispevali sami, za pomoč pa se zahvaljujejo še sponzorjem, ki so: Kamles Perpar s.p., Chemoplast d.o.o., Graverstvo Lavrih s.p., Inox Žnidaršič k.d., Avtoprevozništvo Rus Franci s.p. in Pizzerija Kegeljček.

Naši ekipi, edini ekipi iz občine, čestitamo za uspeh in upamo, da bo tovrstna kreativnost nagovorila tudi druge nas vseh področjih.