Qlandia Novo mesto 11. marca praznuje 6. obletnico, v okviru katere pripravljajo razstavo Športno srce Luke Kaplana, dijaka Srednje elektro šole na CIRIUS-u Kamnik in člana društva Polžek, ki je za Luka največja spodbuda za premagovanje ovir, ki mu jih prinaša njegova bolezen.

»Skupaj z mladostnikom, ki se je rodil s cerebralno paralizo, želimo dokazati, da je šport v prvi vrsti v našem srcu, šele potem 'v nogah'. Za svoj 6. rojstni dan smo si zadali, da bomo spodbudili otroke s posebnimi zdravstvenimi težavami, da najdejo moč v sebi, v svojih interesih in prostočasnih dejavnostih ter da se uspešno, neobremenjeno povezujejo z okoljem,« pravi Mojca Pavlišič, vodja marketinga nakupovalnih centrov Qlandia.

Dobrodelna razstava Športno srce Luke Kaplana

V ta namen odpira Qlandia dobrodelno razstavo dijaka Luke, ki se je rodil s cerebralno paralizo. Starši so ga že zgodaj vključevali v vsakdanje aktivnosti, skupaj z očetom pa sta veliko časa namenila športu. A po operaciji kolka se je Lukovo življenje močno spremenilo. Vendar Luka in njegovi starši niso obupali; šport je še vedno tisti, ki mu pomaga premagovati ovire. Malce drugače, a zelo uspešno: z zbiranjem športnih dresov in pripomočkov vrhunskih domačih in tujih športnikov z njihovimi podpisi. Najdragocenejši zanj so pripomočki in dresi Petra Prevca, Matjaža Smodiša, bratov Lorbek, Matjaža Vrhovnika, Marka Kumpa ter domačih košarkarskih, rokometnih in hokejskih reprezentantov. Med tujimi mu največ pomenita dres Lanca Armstronga z njegovega zadnjega Tour de Francea ter plaketa nogometnega kluba Barcelona s podpisi petih zvezdnikov, med njimi tudi Messija.

Pretresljivo, a resnično zgodbo o tem, kako je Luki pomagal njegov konjiček, da lažje živi s svojo boleznijo, in kako ovire ob 'posebnem' otroku premagujejo njegovi starši, si lahko preberete v pripetku z naslovom Zgodba Luke Kaplana.

O razstavi – vodja centra Qlandia Novo mesto, Natalija Glogovšek:

»Razstava, ki jo tokrat pripravljamo, ima povsem drugačno noto in vsebino od prejšnjih in se je zelo veselimo.

Kot aktivna tekačica in redna spremljevalka slovenskega športa sem z veseljem privolila v tovrstno obliko sodelovanja in se tudi sama aktivno pognala v pogovore z različnimi športnimi klubi in posamezniki, ki bi mi lahko pomagali pri dopolnitvi obstoječe zbirke. Tako bomo uspeli dopolniti Lukov obsežen seznam in komaj čakam na dogodek, ko mu bomo predali podpisane drese znanih slovenskih športnikov. Katere, pa mora ostati še skrivnost.«

Veselo praznovanje 6. rojstnega dne Qlandia Novo mesto

Qlandia vljudno vabli vse, ki se radi poveselijo in si popestrijo dan, na praznovanje, kjer bodo lahko uživali v odlični razstavi, glasbeni spremljavi Gašperja Riflja in torti velikanki, medtem ko se bodo otroci zabavali na športno-tekmovalnih animacijah. Obenem bodo trgovine pripravile različne ugodnosti in popuste.

Program praznovanja 6. rojstnega dne, 11. marca 2017:

- 10.00 razrez torte velikanke in pogostitev trgovine Interspar ter vinoteke Šturm z nastopom Gašperja Riflja pred trgovino Interspar,

- 11.00 otvoritev razstave Športno srce Luke Kaplana (zbirateljska razstava artiklov s podpisi vrhunskih domačih in tujih športnikov), z obiskom lokalnih vrhunskih športnikov (pred trgovino Muller),

- 12.00-15.00 športno-tekmovalna animacija za otroke (poligon s športnimi rekviziti in nagradami za udeležence).

ZGODBA LUKE KAPLANA

Luka – otrok z velikim športnim srcem in ne 'bošček'

Zapisal Dušan Kaplan, očka Luke Kaplana, ki ima cerebralno paralizo

Nepredvidene, težke preizkušnje v življenju nas najprej prizadenejo, ranijo, nam otopijo čute, potem pa nas prisilijo, da postavimo nove temelje in iztočnice za življenje, ki se odvija v drugo smer, kot smo sprva načrtovali. Luka se je rodil 6 tednov prezgodaj in takoj se ni vedelo, da je karkoli narobe. To smo ugotovili po nekaj mesecih, postavili so diagnozo CP.

Življenje se ti na nek način sesuje, iščeš krivce za nastalo situacijo, ne verjameš, da je to res, skratka šok. Poleg vseh zdravstvenih pregledov, terapij, nasvetov, iščeš še dodatne možnosti, da bi morebiti našel 'zdravilo', razmišljaš o vsem možnem… Ključno, da se ti življenje na tej točki ne ustavi, je, da čim prej uspeš razčistiti sam s sabo, prilagodiš prioritete in potem je vse lažje. Najprej smo morali vzpostaviti razmerje v širši družini in med prijatelji, da je naš Luka otrok s svojo osebnostjo in ne 'bošček', ki se mora smiliti komerkoli. Okolica je to sprejela in se do njega in do nas obnašala korektno, Luko so obravnavali enakovredno kot druge otroke. Skozi osnovno šolo smo se sprehodili z manjšimi težavicami na začetku, pozneje je bilo več kot odlično, tudi po zaslugi šole in njihovih zaposlenih, ki so ves čas obravnavali Luko enakovredno z drugimi, hkrati pa ves čas negovali odnos s starši njegovih sošolcev in z nami, lahko bi celo rekel, da je bila Lukova vključitev v redno OŠ najboljša odločitev v času njegovega odraščanja.

Luka je kmalu pokazal, katere so njegove boljše strani, in te smo vzpodbujali. Zelo rad ima šport že od malega, tudi sam je nekatere stvari lahko počel, igrali smo nogomet, badminton, spravili smo ga na smuče do te mere, da je obvladoval tudi uporabo vlečnice, vse to do trenutka, ko je moral na operacijo kolka. Po operaciji niso bile stvari več enake, ostale so telesne spremembe, ki so prekinile njegove aktivnosti pri športu, niso pa mu vzele veselja do športa na splošno. Že od malih nog sem ga vodil na športne prireditve, potem so se začele tudi zbirateljske zgodbe.

Hitro spoznaš, da se da zelo lepo živeti tudi s tako situacijo, namesto vinograda in zidanice smo imeli druge prioritete, predvsem smo sledili Lukovim hobijem. Nič nam ni manjkalo, le vsake toliko te stisne, ko razmišljaš, kaj vse bi morda lahko dosegel … Vendar pa se tudi hitro potolažim ob dejstvu, da mu bo na nek način prihranjeno vse to rivalstvo in obsedenost današnjega ritma življenja.

Luko že od malih nog vzpodbujam, da razvija svoja dobra področja in naj se ne obremenjuje s stvarmi, na katere nima vpliva oziroma jih ne more početi. Nikoli mu nisem lagal glede njegove situacije, ves čas se pogovarjamo odkrito. Želim ga pripraviti na življenje, tako kot je, z vsemi dobrimi in slabimi platmi. Tudi zaradi tega, da 'prerežemo popkovino', je padla odločitev, da šolanje na srednji šoli nadaljuje v Kamniku. Bilo je hudo za nas in zanj, vendar je s tem pridobil samostojnost; zavedal sem se, da doma nismo toliko močni, da bi ga znali motivirati do te mere, da bi iz sebe potegnil čim več.

Za premagovanje vseh težkih trenutkov nam je vedno prav prišel šport.

Luka vse do leta 2009 ni bil nikoli klubsko opredeljen, takrat pa je začel prvič govoriti o Barçi na način, iz katerega se je lahko razbralo, da je to na nek način postal 'njegov' klub. Tudi mene je sčasoma potegnil v to zgodbo; prvič zato, ker sem ga vedno podpiral pri vseh njegovih dejavnostih, drugič pa tudi zaradi vseh informacij, ki mi jih je vsakodnevno posredoval o tem klubu. Postal sem pozoren na to, koliko humanitarnosti je zastopane v delovanju kluba. Še posebej so me fascinirale različne oblike pomoči otrokom. Takrat sem prvič slišal za slogan 'Més que un club', dokaj hitro pa sem se začel zavedati, da je pravzaprav zelo resničen. Sam vodim Invalidsko društvo za pomoč otrokom s posebnimi potrebami, zaradi česar so mi takšne aktivnosti precej blizu.

Ko sem uvidel, kakšno zadovoljstvo sinu predstavljajo Barçini uspehi, kako zelo uživa ob gledanju njihovih tekem, sem se odločil, da ga peljem na Camp Nou in mu omogočim nepozabno izkušnjo. Nič posebnega tale tvoj izlet, si verjetno misli marsikdo. Zame osebno pa je bil to velik dogodek. Ne zaradi tekme same, ne zaradi obiska Barcelone. Za nas je bil to dogodek, ki nam je spremenil življenje. Luka je dva meseca pred tekmo prvič v življenju odšel od doma. Začel je hoditi na srednjo šolo v Kamnik, in sicer ustanovo, ki je prilagojena otrokom s posebnimi potrebami. To je bil hud šok zanj in tudi za nas, njegove bližnje. Težko se je vklopil v sistem, imel je hudo domotožje. Iskal je izgovore in opravičila, samo da mu nebi bilo treba biti tam. Hkrati je prišel v okolje, ki tehnično ni omogočalo, da bi lahko redno gledal tekme in se vsaj tako malo sprostil. Potem je prišel ogled tekme v Barceloni in po vrnitvi domov se je vse spremenilo. Dogodek ga je tako motiviral, da je čez noč postal drug človek. Postal je motiviran tako za šolo kot za vse druge dejavnosti. Letnik je končal zelo uspešno in tudi osebnostno je zelo napredoval. Sam nisem mogel verjeti, kaj vse lahko naredi ena sama tekma, en sam klub! Na Luko je to potovanje naredilo tolikšen vtis, da sem se osebno zaobljubil, da bomo Camp Nou še obiskali. Na tem mestu bi dodal še nekaj; Luka (in mi z njim) je bil povabljen na ogled te tekme s strani FC Barcelona oziroma njihove Fundacije, ki jo imajo za pomoč bolnim in invalidnim otrokom. Sprejem, ogled tekme, ogled muzeja FCB ter vsa darila – vse to je bilo organizirano z njihove strani! Zares neprecenljivo!

Vsak ima svojo zgodbo in recepta za reševanje problemov ni. Vesel sem, da je družba zelo napredovala pri dojemanju drugačnosti in smo družine z osebami s posebnimi potrebami lahko enakopravni deležniki v družbi. Od nas samih je odvisno, kako nas bo dojemala in tudi sprejemala okolica. Pred leti smo ustanovili društvo za pomoč otrokom s posebnimi potrebami Polžek, katerega cilj je pomagati družinam, da lažje krmarijo skozi življenje, predvsem izkušnje in nasveti so tiste, ki na začetku največ štejejo.

Vsak dan je več ljudi in organizacij, ki z veseljem pomagajo pri integraciji otrok s posebnimi potrebami v vsakdanji ritem življenja in tudi Qlandia Novo Mesto je s tem, ko je omogočila Lukovo razstavo, pokazala pozitiven odnos.

Hvala.