##IMAGE-2582113##

Za uvod v Štukljevo leto so sinoči besedo na odru prireditvenega atrija v Knjižnici Mirana Jarca dobili novomeški športniki in športni delavci, ki so v preteklosti ključno vplivali na razvoj športa in postavljali mejnike - nekdanji sekretar novomeškega Partizana Franc Mikec, večkratni evropski klubski prvak v košarki Matjaž Smodiš, nekdanji evropski prvak v kolesarstvu Jure Zrimšek, finalist svetovnega prvenstva v atletiki in olimpijec Igor Primc, sredozemska prvakinja v gimnastiki in nesojena olimpijka Jasna Dokl Osolnik in nekdaj najboljša slovenska odbojkarica Jana Vernig, o zgodovinskih temeljih novomeškega športa pa je spregovorila zgodovinarka Majda Pungerčar.

Pungerčarjeva je začetke društvene športne dejavnosti postavila na konec 18. stoletja, ko se na Nizozemskem pojavijo prva športna društva, v naši tedanji državi so prva društva na začetku 19. stoletja ustanovili Nemci, sokolsko gibanje se je k nam razširilo iz Prage, v Novem mestu ustanovljeni Dolenjski Sokol pa je bil eden prvih na Slovenskem.

Za Francija Mikca je bil prvi stik s športom igra nogometa s krpenjačo, žogo iz krp. Med vojno je videl igrati nogomet nemške vojake. Z atletiko in šahom se je srečal v gimnaziji, kjer so ustanovili tudi gimnazijski šahovski klub in ga poimenovali po Stojanu Pucu, kasnejšem velemojstru, novomeškemu rojaku, ki je prišel k njim igrat simultanko. Že zgodaj se je začel ukvarjati predvsem z organizacijskim delom in športnim novinarstvom, bil pa je tudi sekretar Partizana, telesnokulturne organizacije, ki je pokrivala skoraj ves šport na območju novomeškega okraja, ki je tedaj obsegal Dolenjsko, Posavje, Belo krajino in Kočevsko-Ribniško.

Igor Primc je povedal, da je bila njegova velika želja nastop na svetovnem prvenstvu in olimpijskih igrah, ki pa jo je uresničil, potem ko je pri 27. letih že skoraj zaključil svojo športno pot. Spomnil se je, kako so tudi z glasbenim spotom zbirali denar za njegov športni projekt in kako se je preizkusil tudi v glasbi, ko je kot reper Igor the Princ sodeloval tudi pri snemanju pesmi in videa, ki so ga najboljši slovenski športniki in športniki invalidi posvetili Štukljevi stoletnici.

Matjaž Smodiš je na vprašanje, kaj mu je najbolj ostalo v spominu, odgovoril, da najbolj ostanejo v spominu velike zmage in veliki porazi. Potem pa je povedal še, da je imel srečo, da v njegovem otroštvu še ni bilo vseh teh tehnikalij, kamor vlagajo svojo energijo sedanji otroci, tako da je otroštvo preživel na igrišču in energijo vložil v šport.

Jana Vernig na šport gleda z dveh vidikov, z vidika vrhunskega športa in z vidika rekreativnega športa: "Le eden od tisoč otrok, ki se ukvarjajo s športom, lahko postane vrhunski športnik. Jaz rada delam tudi s tistimi 999 otroci, ki ne bodo nikoli postali vrhunski športniki, jim bo pa ukvarjanje s športom dalo veliko za življenje, naučili se bodo reda in discipline in to, da je pomemben uspeh ekipe, ne pa posameznik. Pomembne so tudi izkušnje, ki jih dobijo na turnirjih, še posebej v tujini, kjer se je treba kaj zmeniti tudi v rujem jeziku. Tehnologija je zelo olajšala delo trenerja, saj danes lahko vse najdeš na internetu, prej pa so se morali trenerji zelo truditi, da so naredili trening zanimiv." Ob spominu na svojo uspešno športno pot je povedala, da je bila, ko je igrala za tuje klube, tam edina igralka, ki je ob odbojki tudi študirala, kar ji je bilo, kot je rekla, muka, a vsem mladim športnikom svetuje, naj ne opustijo šolanja, čeprav gre študij ob vrhunskem športu še tako počasi. "Športniki imajo delovne navade in so disciplinirani, zato so dobri in zaželeni delavci, če pa imajo ob tem še izobrazbo, je pa to super," svetuje Jana Vernig.

Jure Zrimšek danes ugotavlja, da je svojo športno pot najbrž res zaključil prezgodaj, obenem pa, da je tudi prezgodaj začel trenirati, že pri devetih letih.  Otrok mora poskusiti čim več različnih športov, ne pa da začneš pri devetih letih in si pri devetnajstih letih že vsega naveličan. S kolesarstvom se lahko začneš ukvarjati tudi šele pri petnajstih ali sedemnajstih letih. Dober primer je Primož Roglič, ki je kot odrasel športnik prišel v kolesarstvo spočit in sedaj dosega fantastične uspehe.

Drugo skrajnost je predstavila Jasna Dokl Osolnik, ki je vse svoje uspehe dosegla še kot otrok, gimnastika pa je šport, s katerem se ne moreš začeti ukvarjati pri petnajstih letih, ampak moraš začeti že zelo zgodaj. Spomnila se je tudi svojega prvega srečanja z Leonom Štukljem na nekem tekmovanju v Mariboru pri njenih dvanajstih letih, potem pa sta ostala povezana vse do konca njegovega življenja. Sama ima dva že odrasla otroka in oba sta vrhunska športnika. O vključevanju otrok v šport pa je povedala, da so glavni problem starši, ki ne razumejo, da je otroški šport predvsem igra in pridobivanje osnovnih motoričnih sposobnosti, od svojih otrok pričakujejo in zahtevajo preveč in nasedajo tistim, ki novačijo otroke za svoj klub in jim govorijo, kako nadarjen da je njihov otrok.