Arhiv NTRC

Leopold – Poldi Kores je svojo ljubezen do športa, ki je pomembno zaznamoval njegovo življenje, odkril že kot otrok. V družbi brata Štefana je od malih nog rad brcal žogo. Takrat so si kratkohlačniki žoge izdelovali iz cunj. »Naredili smo jih tako, da smo v nogavice natlačili cunje, jih primerno oblikovali in jih sešili. Nogometne ekipe smo oblikovali otroci iz različnih vasi. Tekme smo igrali na travnikih, ko smo hkrati pasli živino. Kljub preprostim žogam so bili naši spopadi zanimivi, otroci smo uživali, za kratkočasenje nismo potrebovali tehnologije.« Tako se spominja Slatinčan, ki je večini domačinov znan kot učitelj telesne vzgoje, nogometaš in trener. Zanimivo je bilo tudi obdobje njegovega življenja, ko je bil poveljnik Teritorialne obrambe nekdanje skupne Občine Šmarje pri Jelšah.

Rodil se je leta 1941 v ljubeči družini s petimi otroki. Najstarejši brat Franc je padel kot partizan leta 1945 v Liki, drugi brat Edi je umrl leta 1971. Družinsko celico sta poleg Poldija tako tvorila že omenjeni brat Štefko in sestra Gustika. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v Rogaški Slatini, kjer je preživel lepo otroštvo, saj je bil kot najmlajši otrok deležen veliko pozornosti, topline in ljubezni. Na njegovo osebnostno rast je po njegovih besedah precej vplivalo težko delo v očetovi kovačnici. »Kot najstnik sem očetu veliko pomagal pri težkih delih, čeprav bi se raje podil za žogo ali se kopal na bazenu. A delo je bilo pomembnejše od užitkov,« se spominja.

Mladini razdajal svoj čas

Poldi se je za poklic pedagoga med drugim odločil, ker je že njegova sestra obiskovala učiteljišče in je tako vplivala na izbiro njegovega poklica. Po končanem učiteljišču se je zaposlil v osnovni šoli v Sv. Florijanu, kjer je učil razredni pouk. Po odsluženem vojaškem roku je delo nadaljeval v OŠ Sodna vas. Leta 1964 se je kot učitelj telesne vzgoje zaposlil v I. OŠ Rogaška Slatina. Delo z otroki ga je tako veselilo, da je ob delu dokončal študij, čeprav je bilo to zelo naporno. V 33 letih poučevanja je bilo njegovega mentorstva deležnih več kot 13.200 učencev.

Učiteljskemu poklicu je bil sogovornik zvest vse do leta 1985. V vseh teh letih je mlade spremljal na številna tekmovanja. Še danes se z veseljem spominja smučarskih tekmovanj na Celjski koči, kamor se je z učenci iz Rogaške Slatine odpravil z vlakom že ob 4. uri zjutraj. Z vso prtljago in s smučmi so po visokem snegu vzeli pot pod noge do vrha hriba. Tekmovanje se je začelo ob 9. uri. Na koncu so se ob 11. uri udeleženci iz Rogaške Slatine urno peš vrnili do železniške postaje v Celju, da so ujeli vlak proti domači občini malo čez 13. uro. »Učenci so bili izmučeni, ampak srečni in zadovoljni z uspehom. Domov so se vrnili z lepimi občutki. Zanimivo bi bilo slišati, kako bi se na takšen predlog udeležbe na tekmovanju danes odzvali otroci in njihovi starši. Verjetno ne bi bili preveč zadovoljni. Takrat ni bilo nobenih pripomb,« je dejal.

Nagrada so bili uspehi učencev

Učence je na tekmovanja iz različnih športnih panog pripravljal dodatno, v popoldanskih urah. »Starši so svoje otroke z veseljem pustili na treninge, saj so videli, da kakovostno delamo in da otroci osvajajo lepe rezultate. Mentorji za svoje delo nismo bili posebej nagrajeni. Dnevnic nismo poznali. Nagrada za naš trud so bili uspehi učencev.« Tako se spominja sogovornik, ki je za stotine učencev tretjega razreda vrsto let izvajal tudi šolo plavanja na morju, kamor so se odpravili z vlakom, saj ni bilo denarja za prevoze z izrednimi avtobusi. Bil je tudi pobudnik, da so učitelji in učenci z udarniškim delom in ob pomoči lokalnih podjetij ob telovadnici Telovadnega društva Partizan v Rogaški Slatini asfaltirali košarkarsko in rokometno igrišče.

Pustil čakati zvezdin avtomobil

Nogometu se je najbolj zavzeto posvečal od šestnajstega leta, ko je obiskoval prvi letnik učiteljišča. Prvi postavi Nogometnega kluba (NK) Steklar je bil zvest med letoma 1957 in 1970.

V vmesnem obdobju, ko je obiskoval učiteljišče, je bil celo vratar celjske srednješolske rokometne ekipe. V tem času je branil tudi nekaj tekem za tedanji Rokometni klub Celje. »Ker sem v nogometnem klubu imel prijatelje, domačine, sem se raje odločil za ta šport. Pretehtalo je, da sem bil od najstniških let vpet v Nogometni klub Steklar.«

Leta 1960 si je tekmo v Rogaški Slatini ogledal predstavnik Crvene zvezde iz Beograda, ki je bil poslovni partner Steklarne Borisa Kidriča. Takoj po tekmi je izrazil željo po prestopu Leopolda k Crveni zvezdi. Vendar se Slatinčan ni odločil za odhod v Beograd, čeprav ga je pred steklarno že čakal zvezdin avtomobil. »Takrat sem bil komaj v četrtem letniku učiteljišča, pred seboj sem imel še eno leto. Menil sem, da moram najprej končati izobraževanje. Poklicu sem dal prednost pred morebitno športno kariero. Vprašanje je, če bi bila ta uspešna ali ne,« razmišlja danes. Dodal je, da te odločitve ni nikoli obžaloval. Le nekaj let zatem se je namreč poročil z Majdo in si ustvaril družino. »Dobil sem hčerko Sergejo, sina Leona, prijetne vnukinje Nino, Brino in Vito, zeta Pavleta, snaho Mihaelo. Vsi se razumemo in se imamo lepo.«

Foto: Osebni arhiv, arhiv Rogaška Slatina nekoč in Gregor Vrečko

Preberite več v Novem tedniku