Arhiv NTRC

V nekdanji skupni državi je bil največji dosežek Kladivarja, kot se je tedaj imenoval klub, uvrstitev v 2. zvezno nogometno ligo, potem ko so celjski nogometaši na legendarni Glaziji v povratni kvalifikacijski tekmi premagali Karlovac. Takrat si je tekmo ogledalo kar 7 tisoč gledalcev in minulo sredo bi ta rekord na modernem stadionu Z dežele seveda zanesljivo padel, če ne bi živeli v obdobju koronavirusa. Nepozabne podobe s prepolne Skalne kleti in nasploh obdobje Kladivarja pri nogometnih navdušencih, še zlasti starejši generaciji, še danes vzbujajo izjemna čustva in nostalgijo.

A tudi kasnejša zgodovina kluba, ki se je z novim poglavjem začela v samostojni Sloveniji, je izjemno zanimiva in bogata, pa čeprav je celjske nogometaše v glavnem spremljala smola in so jim le za las ušle lovorike za prvaka in pokalni naslov.

V dobi vladanja Darka Klariča, ki je prevzel klub kmalu po osamosvojitvi, se je takratni CMC Publikum uvrstil v finale pokala v sezonah 1992/93, 1994/95 ter v sezoni 2002/2003, ki je bila ena najuspešnejših v novejši zgodovini kluba. Takrat je celjskim nogometašem le za las ušel tudi naslov prvaka po dramatični odločilni tekmi v Ljudskem vrtu, ko so Celjani do nekaj minut pred koncem po zadetku Mitje Brulca že imeli naslov v svojih rokah.

To je bilo obdobje, ko je CMC Publikum doživljal vrhunec nekega uspešnega obdobja in sistematičnega večletnega dela, z odlično selekcionirano generacijo nogometašev, pod taktirko trenerja Marjana Pušnika in ob vodstvu kluba, štiriperesne deteljice, lastnika Darka Klariča, predsednika Marjana Vengusta, direktorja Branka Florjaniča in športnega direktorja Tomaža Ambrožič.

Izjemne zasluge za obdobje razcveta celjskega kluba ima tudi župan Bojan Šrot, ki je prisluhnil ambiciozni razvojni viziji omenjenega vodstva in poskrbel, da je mesto omogočilo klubu, da je prišel do sodobne nogometne infrastrukture in novega stadiona na Hudinji.

Po trpki izgubi naslova in vsej smoli, ki je spremljala klub na nogometnem igrišču, se je celjskim nogometašem vendarle nasmehnila nesreča v sezoni 2004/2005, ko so v finalu v Celju premagali Hit Gorico z 1:0.

V letu 2007 je prišlo do večjih organizacijskih in kadrovskih sprememb v klubu, ki se je na skupščini preimenoval v NK Celje. Klubu se je v sezonah 2011/12 in 2012/13 znova uspelo uvrstiti v finale pokala, žal pa jim ni uspelo zmagati.

V sezoni 2014/15 je bil NK Celje znova in še zadnjič tako blizu osvojitvi svojega prvega naslova državnega prvaka, a je bil Maribor na še eni odločilni tekmi v Ljudskem vrtu močen in sanje so še enkrat splavale po vodi. Moštvo je takrat vodil mlad in obetavni trener Simon Rožman, ki mu je z ekipo uspelo ustvariti izjemen niz neporaženosti, dolg kar 23 tekem in 224 dni.

Vsa smola minulih let, trpki porazi, grenka razočaranja so enkrat morali biti poplačani. Zadnje uspešno obdobje NK Celje, ki ga danes vodi predsednik Miloš Rovšnik, z odličnim trenerjem Dušanom Kosičem in nadarjeno generacijo nogometašev ter podporo župana Bojana Šrota in mesta, spominja na tisto iz prvih let na prelomu novega tisočletja. A tokrat je bila tudi sreča na strani Celja, ki je zasluženo prišlo do naslova prvaka, največjega dosežka v bogati stoletni zgodovini kluba. Vanj pa je prav gotovo vtkan delček mnogih generacij, ki so na svoj način prispevale k razvoju kluba in celjskega nogometa.

Preberite več v Novem tedniku