Italijanska legenda: "Pozabili so name. Milano–Cortina brez spoštovanja."
Ne jeza, temveč razočaranje. Tako danes svoje občutke opisuje Piero Gros, eden največjih italijanskih alpskih smučarjev vseh časov in legenda Valanga Azzurra.
Olimpijski prvak v slalomu na igrah v Innsbrucku leta 1976 ter dobitnik velikega kristalnega globusa in globusa v veleslalomu dve leti prej se je znašel med številnimi nekdanjimi šampioni, ki se v pripravah na zimske olimpijske igre Milano Cortina 2026 počutijo prezrte, piše la Gazzetta dello Sport, kjer so s Pierom Grosom naredili krajši intervju.
Preberite tudi:
Nespoštljiv odnos do velikih imen
Njegova zgodba se sicer razlikuje od primera Silvia Faunerja, olimpijskega prvaka iz Lillehammerja, ki je v medijih opozoril, da številni dobitniki olimpijskih medalj sploh niso bili povabljeni k sodelovanju v kakršnikoli vlogi. A Grosov primer kljub temu razkriva, kako brezbrižen – ali vsaj nepremišljen – je bil odnos do preveč velikih imen italijanskega športa.
»Nisem jezen, sem razočaran,« pravi Gros, ki je zmagal na 12 tekmah svetovnega prvenstva in se v 102 dirkah 35-krat uvrstil na stopničke. Približno mesec dni pred dogodkom je prejel sporočilo prek WhatsAppa, v katerem so ga vprašali, ali bi želel sodelovati kot nosilec olimpijske bakle. Ne klic, ne uradno pismo – zgolj kratko sporočilo, brez natančne navedbe kraja. »Odgovoril sem, da bi to z veseljem storil, vendar v Milanu, skupaj z vsemi italijanskimi olimpijskimi dobitniki medalj iz vseh generacij. Ker olimpijske igre obstajajo zaradi športnikov. Če športnikov ne povabiš niti na domače olimpijske igre, potem lahko vsi ostanemo doma.«
Olimpijske igre obstajajo zaradi športnikov
V mislih si je že predstavljal celotno ekipo nekdanjih šampionov na otvoritvi v Milanu, z medaljami okoli vratu, morda v reprezentančnih oblekah. »Za nas je bila udeležba na olimpijskih igrah izjemna čast in privilegij. Nekateri smo imeli srečo, da smo jih celo osvojili.« A na njegov predlog ni prišel noben odgovor. »Nič. Popolna tišina. Niti ‘hvala’, niti ‘ni mogoče’. Bil sem preprosto ignoriran.«
Kdo mu je pisal, ne ve zagotovo – domneva, da organizacijski odbor ali fundacija Milano–Cortina. »A takšnih stvari se ne ureja prek WhatsAppa. Pokličeš človeka. Dvigneš telefon.«
Na Grosa pozabili tudi v Torinu
Zgodba pa se tu ne konča. Prejšnjo soboto ga je poklical torinski mestni svetnik za šport in mu sporočil, naj bo naslednji dan ob petih popoldne pripravljen na nošenje olimpijske bakle v Torinu. Gros je tudi to povabilo zavrnil. »Ne zaradi njega osebno. Ampak zato, ker je bilo očitno, da gre za pozabljivost. Da bo bakla šla skozi Torino, se je vedelo že dolgo. Če te pokličejo dan prej, je jasno, da so se te preprosto spomnili prepozno. Biti povabljen v zadnjem trenutku je ponižujoče.«
Šport bi moral biti nad politiko
Čeprav skuša ostati zmeren, razočaranja ne skriva. »Nočem polemizirati, rad bi bil pozitiven. Ne zanima me politika. Šport bi moral biti nad tem. A osnovno spoštovanje do ljudi mora obstajati – sicer se poruši celoten sistem olimpijskih vrednot.« Opozarja tudi, da ne želi napadati izbire pevcev ali igralcev namesto športnikov, saj bi to pomenilo še dodatni padec ravni razprave. »Toda tudi navijači, ki spremljajo pot olimpijske bakle, bi bili veseli, če bi lahko zaploskali športnikom, ki so pisali zgodovino smučanja ali drugih disciplin. To je dodana vrednost.«
Za Grosa ima nošenje olimpijske bakle posebno težo. Sam je to doživel že na igrah Torino 2006. »Vstopiti na olimpijski stadion ob prižigu ognja skupaj z Deborah Compagnoni, Stefania Belmondo, Albertom Tombo in četverico iz Lillehammerja je bilo nekaj nepopisnega. Prepričan sem, da smo to čustvo prenesli tudi na gledalce.«
4 leta župan prostovoljcev OI Torino
Pri igrah v Torinu ni sodeloval le tisti večer. Štiri leta je bil »župan« prostovoljcev, hodil po šolah, predstavljal olimpijske filme, širil olimpijske vrednote – predvsem spoštovanje. »Če tega spoštovanja danes primanjkuje in se zmotijo prav tisti, ki organizirajo igre, potem nekaj res ni v redu.«
Pred kratkim je Gros po Italiji vodil okoli štirideset večerov, posvečenih Valangi Azzurri, izraz za legendarno italijansko alpsko smučarsko reprezentanco iz 70. in 80. let. Dvorane so bile polne, strast ljudi ne pojenja. »Če te strasti ne bi bilo, se lahko vprašamo: zakaj sploh organiziramo olimpijske igre?«
