Planet tv

V drugi sezoni pustolovske oddaje Preživetje v divjini sta preizkušnjo uspešno opravila Gregor in Igor Godina. Brata sta z jekleno voljo in energijo navdušila inštruktorja Braneta T. Červeka. Za uspešno opravljene vse izzive sta si med redkimi v oddaji prislužila profesionalni certifikat. Fanta, po rodu iz Pečarovec, sta čisto nasprotje drug drugega. Ker je Igor navdušen pustolovec, mu je oddaja, v kateri tekmovalce čakajo težke fizične in psihične naloge, pisana na kožo. »Od začetka spremljam oddajo in že po nekaj izzivih sem želel biti tam.« Prvotno sta se prijavila s prijateljem, a si je sam premislil. »Sklenil sem, da grem sam. Julija, kmalu po avdiciji, smo imeli družinski piknik, kjer sem domačim povedal za podvig.« Gregor bratu hitro prikima. »Takrat sem bolj za šalo kot zares razglasil, da grem z njim.« Po navdušenju sorodnikov mu je ideja postajala vse bolj všeč. »Izziv je bil kot naročen. Pred leti sem se preselil v Tibolce pri Ptuju, Igor pa živi v Noršincih, tako so se najine vezi pretrgale. Res sva potrebovala tako skupno dogodivščino, zato sem se prijavil.«

Osebni arhiv

»V sili hudič še muhe žre. Lačna sva bila in potrebovala sva beljakovine.«

Prekmurca sta v zahtevni preizkušnji v treh fazah preživetja morala priti do orodja in zanetiti ogenj. Tekmovalca priznavata, da so bili izzivi težki. »Najtežje je bilo nošenje približno petdeset kilogramov težkega hloda po strmi in spolzki petkilometrski poti. Nekaj ur sva tako z bremenom na ramenih in v spodnjem perilu gazila po ledeni vodi. Temperatura zraka je bila zgolj štiri stopinje, ponoči pa je živo srebro padlo pod ničlo,« opisujeta razmere, v katerih sta se znašla. Hlod sta morala še prežagati, kar je bilo po prejšnjem izzivu zelo težko. »Bila sva že popolnoma izčrpana. Ko nama je uspelo tudi to, je bila pred nama še dolga noč.« Pred mrakom sta morala zanetiti še ogenj. »Kljub plamenu je bilo zelo hladno in povrhu še vlažno, saj je prejšnjo noč deževalo. Res je bila huda psihična preizkušnja. A prepričanje, da ne smeva obupati, naju je pripeljalo do konca.« To je dobra popotnica za življenje, Branetova šola pa nedvomno odlična izkušnja. »Je izjemen človek. Kot spužva sem vpijal vse nasvete in navodila, ki so nama pomagali do konca,« pravi Igor. Profesionalni certifikat mu pomeni potrditev in veliko pohvalo inštruktorja za brezhibno dosego cilja kljub ekstremnim nalogam. »Če bi bili izzivi lažji, bi mu kar malce zameril,« še pove Igor, Gregor pa pristavi, da je Červek kljub svoji strogosti stvaren in duhovit. Tudi njemu certifikat pomeni potrditev in poplačilo za vse, kar sta z bratom prestala v oddaji. »Zdaj vem, da se pred nobenim izzivom ne smem ustaviti, ampak le iti, saj se trud zmeraj poplača.«

Osebni arhiv

S povezanostjo in nenehnim spodbujanjem jima je uspelo rešiti vse naloge, s svojo »odštekanostjo« in pozitivno naravnanostjo pa sta navdušila tako inštruktorja kot gledalce. Bila sta tudi prva v tej oddaji, ki sta poskusila črve in ličinke. »Jedla sva jih prvič v življenju. Te gozdne 'specialitete' niti niso tako slabe, ličinke so podobne beljaku, deževniki pa so popolnoma brez okusa. Kot je povedal Igor v oddaji, so bolj trdi in podobni premalo kuhanim testeninam,« razloži Gregor. »V sili hudič še muhe žre. Lačna sva bila in potrebovala sva beljakovine,« prizna Igor.

Osebni arhiv

Brata Godina se strinjata, da ju je izkušnja še bolj povezala, marsikaj sta se v skupnih trenutkih tudi naučila. »Gregor me je presenetil s svojo fizično pripravljenostjo, saj je bolj pisarniški tip,« razkrije Igor. »Naučila sva se, da moraš pri vsakem izzivu biti popolnoma zbran in miren. Kljub težkim trenutkom sem se imel odlično, podoživel sem tudi trenutke iz otroštva,« doda Gregor.

»Če bi bili izzivi lažji, bi mu kar malce zameril.«

Kot otroka sta vedno tičala skupaj in bila neustavljiva. Igrala sta nogomet, košarko in veliko kolesarila. Pozimi je bilo obvezno sankanje, smučanje, pa tudi smučarski skoki z vaškega brega v Pečarovcih, kjer je Igor doživel prvo hujšo poškodbo, zlom zapestja. »Ker sem nosil rokavice in zaradi šoka, sem najprej sam skušal zapestje naravnati nazaj, tako da sem vrtel zlomljeno zapestje okrog in okrog. To je bil moj prvi in zadnji skok,« izbrska iz spomina. Za velikonočne praznike je po tradiciji obvezno pokanje s karbidom, ob tem se je drugič huje poškodoval. »Izkopali smo jamo, v katero smo naložili karbid, in luknjo pokrili s pločevino. Stal sem na pokrovu, a je počilo, preden sem se umaknil. Vrglo me je nekaj metrov v zrak, po dvojni salti sem pristal na nogah in si zdrobil peto.«

Osebni arhiv

Gregor pa predstavi izkušnjo ob rojstnem dnevu, ko sta dobila dvokolesnika. »Joj, kako sva norela s kolesi bmx, kar naenkrat sva trčila. Igor me je z nečim zadel v obraz. Moja desna veka je v hipu otekla in nisem več videl. Na srečo sem po dobrem mesecu spregledal in najine vragolije so se nadaljevale.«

Na vprašanje, ali bi se še prijavila v kakšno pustolovsko oddajo, brata Godina v en glas v hipu pritrdita: »Z veseljem. Misliva, da sta prav bratska energija in povezanost pripomogli k najinemu uspehu. Vidiva, da sva skupaj sposobna premakniti goro.«