Arhiv NTRC

»Spomnim se, da je bilo takrat v Atenah zelo vroče, olimpijske igre so bile kasneje, kot so letos. Začele so se sredi avgusta in končale konec meseca. Mislim, da je bil finalni tek okoli desete ure zvečer. Ko je tako vroče, ni veliko stvari, ki bi jih lahko počel, saj se ne moreš niti sprehajati zunaj.« Zato je veliko časa preživela v hotelski sobi in po televiziji spremljala druge discipline. »Na olimpijadi zna biti tudi dolgočasno. Spomnim se, da sem gledala tekmo na trampolinu in se čudila, kaj vse športniki izvajajo na njem.«
Med tekmami veliko čakanja
»Malo smo se družili z drugimi športniki, kaj pojedli, sicer smo pa čakali, da so prišle na vrsto naše tekme. Čakanje je zelo psihološko naporno, še posebej če si kandidat za medaljo. Takrat si neprestano pod stresom, ker vsi pričakujejo od tebe, da boš zelo dobro tekel. Sam pa še najbolj.«
Boj kot se bliža nastop, bolj se adrenalin in pričakovanje stopnjujeta. »Ko se je bližal moj nastop, sem bila vse bolj pod stresom, še posebej ko sem prišla na stadion, kjer je bilo na tribunah 80 tisoč gledalcev, med njimi tudi veliko Slovencev, ki so vsi navijali.«
Igre tudi zabavne

Po osvojenem bronu je Jolanda s svojo ekipo proslavljala uspeh, njen tedanji trener Tomislav Popetrov je bil tako vzhičen, da je želel v olimpijsko vas vstopiti ogrnjen le v slovensko zastavo. »Varnostniki ga samo v zastavo oblečenega najprej niso hoteli spustiti v vas.«
»Tomislav je bil tudi zelo redoljuben, zato je vsako jutro čistil za čistilkami, ki niso ravno najbolje počistile,« se še spominja nekdanja atletinja. Zabaven oziroma poseben je bil tudi sprejem pri slovenski veleposlanici v Grčiji. »Takrat so cele Atene ostale brez elektrike, zato nas je ambasadorka pričakala v soju sveč.«
Rivalstvo z Mario Mutolo
To rivalstvo je bilo eno bolj odmevnih v slovenskem športu, podobno tistemu med Juretom Koširjem in Albertom Tombo ali Tino Maze in Mario Riesch. »Ko smo hodili na atletske mitinge, smo se dogovarjali, katera od naju bo šla na kateri miting. Druga proti drugi sva tekmovali le na velikih tekmovanjih.«
Mozambičanko je Jolandi uspelo premagati takrat, ko je bilo to najbolj pomembno, na atenskih olimpijskih igrah, ko je ravno njo prehitela za bronasto odličje, Mutola je takrat osvojila nehvaležno četrto mesto.

Preberite še ...

· Zaposlitev

Obiskali smo učilnico, kjer vlada sproščena energija

Ostaja v atletiki
Šest let po osvojeni olimpijski medalji se je Jolanda Čeplak začela ukvarjati s treniranjem mladih atletov in upa, da bo nekoč katerega od njih pospremila na olimpijske igre. Njen varovanec Žan Jan je na primer njen čas na 800 metrov že prehitel in ga izboljšal za pet sekund, zelo dobro teče tudi Brina Vogrin Cingesar, ki teče na Jolandini razdalji, 800 metrov, in na 1000 metrov.
Njen varovanec, dvanajstletni Jon Cencelj, pravi, da mu Jolanda veliko pomaga predvsem pri teku. Nasveti mu pridejo prav tudi pri skoku v daljino. »Moj trenutni rekord je 5,14 metra, v prihodnosti bi se rad udeležil tudi olimpijskih iger,« je povedal mlad atlet.
Dvanajst let je star tudi Žan Škratek, ki za razliko od Jona teče. »Moj najboljši čas na 200 metrov je 28,04 sekunde, na 600 metrov pa minuta in nekaj čez 46 sekund.« Žan in Jon sta s še nekaj kolegi osvojila tudi naslov državnih prvakov na 6 x 50 metrov.
Državna prvakinja je tudi petnajstletna Živa Pfeifer, in sicer v teku na 200 metrov, njen čas je 24,56 sekunde. Živa je sicer iz Sežane in trenira pri Saši Prokofjev, a ko je v Celju, trenira pri Jolandi na Kladivarju. Celjski stadion ji je ljubši, saj ima na njem boljše pogoje za trening. Na vprašanje, ali bi tekla tako kot njena trenerka na 800 metrov, je kot iz topa odgovorila: »Nikoli. Ker je predolga razdalja.« Živa cilja, da se bo udeležila že naslednjih olimpijskih iger.

Luka Jankovič je dijak I. gimnazije v Celju, ki upa, da mu bo letos uspelo čas na 100 metrov spustiti pod 11 sekund, tistega na 200 pa pod 23. »Kar zahtevno je usklajevati šolo in treninge, še posebej če želiš na obeh področjih delati dobro,« je povedal Luka.

Foto: Andraž Purg