Ljubljana se je poklonila uporu - in mi z njo
Včeraj smo se mnogi udeležili 61. pohoda ob žici, tekli na teku trojk na 12 ali 29 kilometrov v Ljubljani, ki se je poklonila spominu na 721 dni trajajočemu zaporu, ko je bila Ljubljana obdana z bunkerji, zapornimi jezdeci in žico v letih 1942 do 1945. Množica ljudi je hodila po 35 kilometrov dolgi poti že od ranega jutra, ko se je nad travniki in parki še vila megla in so kontrolne točke z žigom komaj pričele z delom. Celotna Ljubljana je v tridnevnem športno rekreativnem vikendu veličasten športni poligon. Mesto živi z dogodkom. V petek so malčki iz vrtcev in šol hiteli po poteh spomina, danes so tekli mnogi rekreativni tekači. Župan Ljubljane Zoran Jankovič je ves nasmejan ob startu in na cilju neumorno delil petke, okoliški gostinski obrati in tržnica so dihali z vso prireditvijo. V sončnem in toplem vremenu se je po ulicah vilo več deset tisoč ljudi.
Spominjam se, da sem kot učiteljiščnik tekel v štafeti zmage po ulicah in kot vojak JLA sodeloval v vojaškem pohodu. Če primerjam tiste prireditve in to zdaj, moram priznati, da je bilo v zadnjih štiridesetih letih na poti spomina ogromno postorjenega. Delovne brigade iz vse Jugoslavije in tujine so gradile pot, ki je lepo urejena, obeležena in prijetna za peš hojo. Mnogi v preteklosti niso verjeli v tak projekt, ki danes predstavlja nekaj edinstvenega in sodi med slovenske največje športne prireditve. Vse od leta 1957 je z vsakim letom pot spomina in tovarištva nekaj pridobila. Bile so to opazne spremembe, ki so jih mnogi prostovoljci vnašali v organizacijo. Kar 350.000 delovnih ur je bilo po oceni namenjenih za urejanje današnjega zelenega prstana okoli Ljubljane. Zgodba 61. pohoda ob žici je napisana v pisavi, da je ne more več nihče izbrisati.
Z roko v roki se vijejo skozi cilj na Kongresnem trgu pohodniki in tekači. Vsi so nasmejani, veseli. Ne tečejo za rezultat. Tečejo zase, za potrditev, da so bili na toliko in toliko pohodov ali tekov. Od onih najmlajših do tistih že v poznih letih. Kolone ljudi se vijejo proti cilju. Tam je župan, ki hiti pozdraviti vsakega udeleženca. Veličastno, enkratno. Ljubljana zares ima svoj praznik.
Ko hodiš po ulicah starega dela mesta, srečuješ turiste iz vseh delov sveta. Vsi so sproščeni! Na ljubljanski tržnici se drenja na stotine ljudi. Tujci ne morejo verjeti, da je lahko na tako malem delu mesta toliko lepote, družabnega življenja, glasbe in petja, trgovskega utripa.
Kar je najlepše, za dušo, je čistoča. Nikjer ne letijo po zraku polivinilaste vrečke, ne leži naokoli papir, plastenke, ni olupkov banan, ogrizkov jabolk. Redarska služba po ulicah neumorno, skoraj neopazno dela.
Napovedovalec večkrat pove dosežene rezultate najboljših. Predstavniki iz različnih služb mesta jim podelijo priznanja. Množica pa jim s ploskanjem prizna uspeh. Zmagovalci smo vsi, ki smo bili tu in sodelovali v enkratni prireditvi.
Realnost me približa našemu sedmemu pohodu. So to naši začetki, naša prizadevanja, da bo enkrat tudi Novo mesto obdano s pešpotmi na Marofu, Ragovem logu, Portovaldu, tam na Drejčetovo pot. Bo našo pot označevalo kakšnih 500 obeleženih kamnov z znakom poti, ki simbolično predstavlja okljuk Krke in mesta v zelenju.
Bomo tudi mi potrebovali samoprispevek. Če si želimo pot bomo gradili prostovoljno.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
