Tadej Pogačar skozi pekel do petih nebes
Nebesa lahko počakajo, čas je za pekel. Nedeljo v peklu, ki je za vse 'hardcore' kolesarske fane eden najlepših dni v sezoni. Najbrž tudi za Tadeja Pogačarja.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
In zdaj nekaj povsem drugačnega, če se izrazimo v slogu Letečega cirkusa Montyja Pythona. Klasika Pariz–Roubaix je zadnja velika norost modernega kolesarstva. Pariz–Roubaix, ki se vse od leta 1977 ne začenja več v Parizu, temveč v kakšnih 80 kilometrov oddaljenem Compiegnu, ima kar nekaj vzdevkov, pekel pa je v njih po navadi tista ključna beseda. Pekel severa, Nedelja v peklu ...
Tretji spomenik sezone je kot filmi Sama Peckinpaha. Brutalna, kruta, krvava, cinična, anahronistična, kot britev ostra in na trenutke težko razumljiva, a tudi poetična, alegorična ... Surova balada. Kolesarji na Roubaixu pa so kot Peckinpahova "wild bunch," divja horda, za katero zmanjkuje mesta v novem, modernem svetu.
Ali jo ljubiš ali jo sovražiš, vmesne poti tako rekoč ni. So tudi takšni, ki ne razumejo, oziroma ne delijo našega navdušenja nad kultno dirko, ki na trenutke s kolesarsko dirko nima prav veliko skupnega. In nikoli ne bodo. Razumeli. Odpustim jim, Oče, saj ne vedo, kaj zamujajo. Po drugi strani številni ljubitelji kolesarstva po šestih urah pravijo »še bi«, in že odštevajo dneve do naslednje.
Centrifuga
Kraljica, mati vseh klasik, ki pa se do svojih sinov obnaša kot najslabša mačeha. Centrifuga, ki te po šestih urah izpljune blatnega, prašnega, pomečkanega, dodobra pretresenega in nemalokrat tudi krvavega. Pogosto strtega duha in telesa, znotraj velike zgodbe pa ima vsak kolesar svojo mikro zgodbo.
Tako rekoč vsak, ki se je je lotil, ima svojo štorijo. Ali pa nekaj njih. Andrej Hauptman je na njej debitiral leta 1999. Dobro mu je šlo. Presenetljivo gladko. Celo tako zelo, da se je kakšnih 15 kilometrov pred ciljem sam pri sebi spraševal, od kod ves ta vik in krik okoli te klasike. Potem mu je pot prekrižal otrok, Hauptman je poletel čez krmilo, ko pa se je enkrat pobral, je vožnjo nadaljeval v napačni smeri. Šele gledalci so ga nato obrnili nazaj v pravo. Proti Roubaixu in tistemu povsem gladkemu velodromu, ki je neko popolno nasprotje tlakovanih odsekov.
Dirka ne izbira in se ne ozira na imena. Ne ozira se na stare zasluge in nikomur se ne čuti nič dolžna. Na njej ni daril, ni popustov in ni odpustkov. Tu so vsi v istem košu, usoda pa iz njega na slepo vleče imena. Pogosto je pri tem nepravična, nepoštena. Najbrž je ni dirke tam zunaj, kjer bi bila sreča večji dejavnik.
In posledično vsaj tako kot noge trpijo živci. Vse skupaj je kot vožnja z vlakcem smrti. Gor, dol, gor, dol ... Enkrat si na vrhu, že trenutek kasneje na dnu. Nikoli ne odnehaj pa ključni napotek, ki si ga velja vgravirati v balanco. Če imaš smolo, se moraš zavedati, da jo lahko ima že v naslednjem trenutku tudi tekmec.
Začetek je sicer miroljuben, prvi odsek s tlakovci nastopi šele po slabih 100 kilometrih. Teh uvodnih 100 kilometrov je kot »Highway to Hell«, avtocesta v pekel, če si izposodimo naslov himne avstralskih rokerjev AC/DC. Dobri dve uri trajajoče ogrevanje, ki pa te seveda ne more pripraviti na to, kar bo sledilo.
Pogačar je izjema, ki potrjuje pravilo
Odsekov z granitnimi kockami bo tokrat 30. Zadnji, 30. oziroma prvi odsek, odvisno s katerega konca gledate, se nahaja tik pred vstopom na velodrom v Roubaixu. Ti tlakovci so novi, fini, gladki, med njimi pa so kamnite plošče z vklesanimi imeni nekdanjih zmagovalcev. Tristo metrov dolga Chemin des Geants, Pot velikanov. Steze slave oziroma Roubaixov pločnik slavnih. A do tja je treba priti.
Kot po navadi v zadnjih letih se trije odseki ponašajo z maksimalnimi petimi zvezdicami. Trouee d'Arenberg, Mons-en-Pevelem in Carrefour de l’Arbre, ki pride na vrsto 16 kilometrov pred ciljem. »Last chance saloon« za specialiste. Za razliko od hotelov s petimi zvezdicami tu ne boste naleteli na udobje ali razkošje, ravno nasprotno.
Pet zvezdic pomeni čisto j*bo, kot prepevata Mi2. Arenberg, ki na vrsto pride slabih sto kilometrov pred ciljem, bi si morda zaslužil še dodatno. Arenberški gozd oziroma arenberški jarek je katedrala Roubaixa. Tu dirke ne moreš dobiti, lahko pa jo izgubiš. Prvo sito. Dirko bi lahko razdelili na dva dela – pred vstopom v Arenberg in po njem.
Številni kolesarji se Pariz–Roubaix izogibajo v velikem loku. Številni bodo rekli: hvala, ampak ne, hvala. Na startni listi boste zaman iskali večino tistih kolesarjev, ki se čez leto borijo za rumeno, rožnato ali rdečo majico. Pogačar je izjema, ki potrjuje pravilo. V zadnjih tridesetih letih so se na startu le redko pojavili kolesarji, ki so pred tem v svoji karieri slavili na Dirki po Franciji. Greg LeMond, Bradley Wiggins in Pogačar. To je to, to je seznam.
Že ptički na veji čivkajo, da bi se v primeru nedeljske zmage Pogačar vpisal v super ekskluzivni klub kolesarjev, ki so osvojili vseh pet spomenikov. Klub, ki ima le tri člane, zadnji pa se je vanj vpisal pred skoraj pol stoletja.
Nesreče se dogajajo
Lani je debitiral na tej kultni klasiki. In to kako. Prišel, videl in navdušil. Veni, vidi, navduši. Vozil je kot stari maček Roubaixa, ne pa debitant. Letel je kot metulj in pičil kot čebela. V tej igri na izpadanje sta na koncu ostala sama z van der Poelom.
Pogačar je v svojem krstnem nastopu na kraljici klasik vse naredil prav. Skoraj vse. Vse je šlo kot po maslu. Vse do nekega ovinka, približno 37 kilometrov pred ciljem, ko je Roubaix pokazal zobe. Pogi je napačno ocenil zavoj in končal v zaščitni ograji. Van der Poel ga je obšel in odbrzel dalje. »S*nje se dogaja,« je v pogovoru za eno izmed televizij kasneje komentiral sam Pogi. S*anje se dogaja, sploh na dirki, kot je Roubaix. Najbrž je ni dirke tam zunaj, kjer bi bila sreča večji dejavnik. In posledično poleg nog trpijo tudi živci.
Leto dni kasneje se vrača izkušenejši za lanskoletni nastop ter še močnejši, če gre soditi po uvodu v sezono. V letu 2026 je nastopil na treh dirkah in vse tri dobil. Čeprav se spogleduje z dosežkom, ki se je še nedolgo tega zdel misija nemogoče, nekega velikega pritiska ne čuti. »Motivacija je visoka, pritisk nizek – tako kot bo tudi tlak v gumah,« bo dejal skozi smeh.
To je sicer ena redkih dirk, na kateri Pogačar ni prvi favorit. Ta vloga pripada Mathieuju van der Poelu. Ne more biti drugače glede na to, da je Nizozemec dobil zadnje tri izvedbe Pariz-Roubaix in bo v nedeljo lovil rekordno četrto zaporedno zmago.
Kakorkoli že, najbolj nori, divji dan v letu je tu. Pariz–Roubaix je dirka, ki je »must see«, obvezen ogled za vse kolesarske romantike. Šest ur čistega užitka v čakanju na odgovor, kdo je tokrat prodal dušo hudiču. In si prislužil ploščico s svojim imenom na enem izmed tistih dotrajanih betonskih tušev na velodromu v Roubaixu. Tuši, ki so neke vrste dvorane slavnih Pekla severa in neme priče zgodovine. Pod njimi si kolesarji izperejo blato, prah in vse grehe s tistega popotovanja skozi pekel.
Kjer je šport doma
Dnevni izbor najnovejših rezultatov, tekem in zgodb iz sveta športa, dostavljen neposredno v vaš e-poštni nabiralnik.
