Arhiv NTRC

Za ukvarjanje z virtualnim kolesarstvom sem se odločil pred letom. Navdušilo me je, da se lahko v virtualnem svetu povežem tudi z ostalimi kolesarji. Prejšnja leta sem pozimi kolesaril na klasičnem trenažerju,« je Roman Gračner začel pripoved o novi obliki rekreacije za razgibano in zanimivo preživljanje prostega časa ter ohranjanje kolesarske forme.

Virtualno kolesarjenje zahteva nekaj nujne tehnične opreme: kot osnovno sredstvo seveda kolo, potem še trenažer, računalnik in ustrezno programsko opremo oziroma aplikacijo. »Ta je povezana s pomočjo oblaka in beleži vse kolesarje, ki so v določenem času z njo virtualno povezani, ter tako omogoča tudi nekaj tekmovalnosti. Ko se odločim za neko traso, najprej preverim, koliko kolesarjev je že na njej in se potem primerjam z njimi,« je pojasnil sogovornik.

Ob našem obisku je Roman vozil na etapi v Pirenejih. Na progi sta bila še dva kolesarja. Uporablja aplikacijo znanega proizvajalca Tacx (kot tudi istoimenski pametni trenažer, na katerega namesti svojega rumenega scotta). »Na aplikaciji je posnetih približno tristo prog, na eni od tras nas je bilo 15,« je odgovoril na vprašanje, koliko kolesarjev je doslej največ zasledil na kakšni progi.

Zanimalo me je še, ali takšna aplikacija omogoča vožnjo po etapah v okviru elitnih tritedenskih dirk, kot so tour, vuelta in giro. »Na trenažerju je kolesarjenje precej bolj naporno kot zunaj, ne moreš štiri ure kolesariti na enem mestu in vrteti pedal. Aplikacija omogoča vožnjo na krajših etapah, ta v Pirenejih je dolga približno 25 kilometrov, a je pa zelo zahtevna, hribolazniška,« je pojasnil Roman, ki so mu bolj ljube zahtevnejše trase, navkreber, tudi v cestnem kolesarstvu na prostem. Od virtualnih etap mu je zelo všeč tudi Stelvio, ki je del Gira d'Italia, sicer pa najraje vozi po pirenejskih progah.

Najdaljša virtualna proga, s katero je doslej opravil, je bil Laški krog, ki v svoji klasični izvedbi meri 94 kilometrov, Roman je odvozil del od Laškega do Zidanega Mosta v približno treh urah, potem je zmanjkalo energije. »To progo sem si uredil sam, iz aplikacije Strave, ki jo uporabljam pri kolesarjenju na prostem. Datoteko gpx sem si naložil v aplikacijo za virtualne vožnje in potem trenažer kar sam, ker že ima podatke, uravnava naklone. Ni pa pri tem mogoče na zaslonu gledati takšnega prikaza kot pri pravih virtualnih etapah, ampak samo reliefno sliko. Je pa tudi to svojevrstna zanimivost,« je pojasnil Roman Gračnar.

Ob njegovem pripovedovanju pripomnim, da je treba za to zabavo v domači sobi imeti kar precej tehničnega in računalniškega znanja, a me je pomiril, da vendarle ni prehudo in da aplikacija s svojimi navodili kar bolj ali manj sama vodi. Sicer pa obstaja rešilni klic kolesarskemu kolegu za kakšno informacijo. Prav na kolesarskih druženjih se je Roman tudi seznanil z možnostmi virtualnega kolesarjenja, danes nove aplikacije spoznava predvsem v okviru vsemogočnega strica Googla.

Priročna rešitev v času karantene

Sogovornik je še povedal, da virtualno kolesari enkrat do dvakrat tedensko. V jesenskih dneh vseeno raje gre tudi na krajših pohod na Hum ali Šmohor. Če je kakšen deževen dan, pa se odloči za trenažer. Letošnjo sezono virtualnega kolesarjenja je začel kar zgodaj. »V času, ko velja omejitev gibanja v mejah občin, trenažer pride zelo prav, s kolesom namreč lahko takoj zaideš v sosednjo občino. Tudi vreme ni več tako toplo in prijetno in ko se vračaš s kakšnega vzpona, je že dokaj hladno. Skratka, niso več najboljši pogoji za kolesarjenje,« je pripovedoval novembra, ko smo ga obiskali v njegovem stanovanju v Laškem.

Roman Gračnar se navdušuje tudi nad kolesarjenjem na prostem, a z letošnjo sezono ni posebej zadovoljen. »Zaradi koronavirusa je bila sezona precej slaba, naredil sem približno dva tisoč kilometrov, približno polovico lanske sezone. Poznalo se je, ker je večina maratonov odpadla,« je povedal Roman. Kadar ima dopust, je na kolesu skoraj vsak dan, sicer pa toliko, kolikor dopuščata služba in vreme.

Povedal je, da je že od nekdaj zelo športno dejaven. Leta 2016 si je kupil novo kolo in od takrat mu je kolesarjenje povsem zlezlo pod kožo, tudi oče ga je navdušil zanj. »Čeprav zdaj veliko kolesarim sam, greva še vedno kdaj skupaj na kakšno turo.«

Lani sta se na primer udeležila izjemno zahtevne diagonale, proge od tromeje na Goričkem do Portoroža. »Trasa je uradno dolga 335 kilometrov, ampak ker sva se vmes dvakrat izgubila, je bilo na koncu 350 kilometrov v približno dvanajstih urah kolesarjenja.«

Sam svoj kolesarski mojster

Roman Gračnar je končal fakulteto za gradbeništvo, smer prometno inženirstvo, ampak potem ga je poklicna pot zanesla v druge vode. Zdaj je približno pol leta zaposlen pri podjetju, ki se ukvarja s prodajo stavbnega okovja, prej je delal na področju izdelave PVC-oken in vrat.

Že iz tega opisa je mogoče sklepati, da je izrazito tehnični tip, zato se dobro znajde tudi v kolesarski tehniki. »Če znaš sam kaj popraviti na kolesu, je vedno dobrodošlo, da ni treba zaradi vsake stvari kolesa voziti na servis. Že kot mulci smo vsako stvar razdirali, nato je še oče prišel zraven in pokazal, kako se zadevi streže. Potem nekaj te žilice ostane,« je pojasnil. Manjša popravila in nego kolesa sicer najraje opravi pri starših v zelenem okolju Trobnega Dola, kjer ga ob tem še razveseli mamina odlična kulinarika.

Roman Gračnar je tudi aktiven planinec in markacist, član Planinskega društva Laško. »Za delo markacista me je navdušil kolega. Nekaj posebnega je, povsem drug navdih je, ko greš potem po poti, ki si jo sam urejal, in narediš nekaj tudi za dobrobit drugih,« je Roman povedal o motivu za ukvarjanje s to planinsko dejavnostjo.

Lani so v društvu izvedli enega večjih tovrstnih projektov, ko so urejali pot na Govško brdo v okviru krožne rečiške poti, ki je potem zmagala kot najbolje urejena planinska pot v Sloveniji. »Vgraditi je bilo treba približno dvesto macesnovih hlodov, tako da je akcija trajala približno dva meseca. Letos smo še urejali pot čez Komarčo, ki lani ni bila dokončana.«

Roman Gračnar seveda z velikim zanimanjem spremlja tudi nastope letos izjemnih slovenskih kolesarjev in se veseli njihovih uspehov. Prav ob našem prihodu je gledal vožnjo na čas (kronometer na vuelti), kjer je Primož Roglič lovil pomembno prednost pred zasledovalci za (kasnejšo) še drugo zaporedno zmago na španski La Vuelti. Seveda sva se mu pri pri gledanju in navijanju za »Roglo« pridružila tudi s fotoreporterjem Edom Einspielerjem Sherpo in tako sta se začetek našega pogovora ter Romanova demonstracija virtualnega kolesarstva zamaknila za nekaj minut.

Foto: SHERPA