Arhiv Štajerskega Tednika

Ponosna in hvaležna je, da jo je prekolesarila kot prva Slovenka. Začetek dirke je bil 12. avgusta ob polnoči v Oshu, južnem delu Kirgizistana. Traso je določil organizator, vmes so bile kontrolne točke, ki so bile časovno omejene. Traso je bilo treba odpeljati in preživeti. Na startu je bilo 170 udeležencev, med njimi 18 žensk, od tega 11 v solo kategoriji, ostale v paru. Bernarda je bila na cilju zelo zadovoljna, traso ji je uspelo prepeljati, v cilj zapeljati kot druga v kategoriji solo. 1900 km dolgo pot je prekolesarilo le okrog 75 kolesarjev.

»1900 km in okrog 37.000 višinskih metrov preko številnih skoraj nevoznih in neprehodnih prelazov – ne samo za koze in osle, tudi za kolesarje. Za enega, dolgega 10 km, sem potrebovala kar šest ur, tudi višje kot 4000 m. n. v. Brez spremstva in pomoči tretjih oseb, v pogojih od skoraj plus 48 stopinj Celzija podnevi do razbijanja ledu zjutraj, orkanskega vetra, snežnega meteža, z masko preko ust zaradi zaščite ustnic.« Tako je Bernarda na kratko opisala pot po gorah Kirgizistana, Svilene gorske ceste, koder so nekoč tovorili svilo.

Tako je v svojo kolesarsko zgodbo vpisala še eno kolesarsko dirko, ki jo je v celoti izpeljala. Človek je zadovoljen in ponosen, da mu je uspelo tudi na tej dirki, ki velja za najtežjo gorsko kolesarsko dirko na svetu. Še bolj kot to pa so jo prevzele naravne lepote Kirgizistana, izjemna in neponovljiva toplina in velikodušnost njenih ljudi.

Brez maske proti opeklinam ni šlo

Preberite več v Štajerskem Tedniku