Jure Kljajić

»Dober dan, kako ste?« naju je s fotografom v slovenščini ogovorila Carolina Graciano Šušteršič ob prihodu v Športni center Predanovci, kjer smo se sestali. Po stisku rok in krajšem kramljanju sva začeli s sogovornico snemati pogovor, ki je potekal izmenjaje v slovenščini in angleščini. »Ti me kar sprašuj v slovenščini, jaz pa bom odgovarjala v angleščini,« mi je dejala Argentinka slovenskih korenin, ki že približno en mesec živi v Pomurju in v Hokejskem klubu (HK) Triglav Predanovci poučuje hokej na travi.

»V Slovenijo sem prišla na neke vrste Erasmus pripravništvo. Najprej sem želela iti na Nizozemsko, ki velja za eno najboljših držav na svetu za igranje hokeja na travi, za njegovo poučevanje. Potem pa sem razmišljala, da bi raje šla še enkrat v Slovenijo, državo, kjer sta bila rojena moja stara starša. Moj dedek je bil namreč iz Ljubljane, babica pa z Blok,« pove.

Jure Kljajić

Navezovati je začela stike s slovenskimi hokejskimi klubi, odzval se je samo predanovski. »Res sem bila vesela, da so se pozitivno odzvali in mi dali priložnost, da preživim z njimi dva meseca in tu poučujem. S tem bi rada na neki način vsaj eno malenkost povrnila domovini starih staršev, saj je to država, ki jo imam neizmerno rada, in zato sem še bolj vesela, da sem tu,« s posebnim žarom v očeh pripoveduje Argentinka, ki v času dvomesečnega gostovanja v Predanovcih biva v dijaškem domu v Murski Soboti.

Dobra izkušnja za vse

Graciano Šušteršičeva je trenerka hokeja na travi, še vedno ga tudi aktivno igra. Vrsto let ga je igrala v svoji domovini, ko se je pred desetimi leti odselila od tam, pa je opustila tudi ta šport. »V tem času sem potovala, počela različne stvari, nato pa sem se k hokeju, ki ga ljubim, vrnila v Španiji, kjer sedaj živim že skoraj deset let. Sem članica hokejskega kluba Benalmadena iz Malage, igram pa za žensko veteransko ekipo, saj sem stara 37 let,« pripoveduje.

Hokejsko znanje, ki ga je pridobila z leti, vpeljuje v treninge v Predanovcih. Kot je povedala, jo igralci ubogajo, upoštevajo njena navodila in napotke, priznava pa, da morda niso vajeni vseh nalog, ki jih od njih zahteva. »Tu ostajam samo dva meseca, vendar želim ta čas najbolje izkoristiti. V treninge vnašam različne vaje, skušam nadgraditi način igre in stvari, ki jih vidim kot pomanjkljive. Resda ne eni ne drugi nimamo veliko časa, vendar menim, da je to dobra izkušnja za obe strani,« pove.

Jure Kljajić

Z njenim načinom dela so zadovoljni tudi igralci, ki so veseli, da lahko pridobijo novo znanje. »Nekateri seveda bolj, drugi manj,« z rahlim nasmeškom na obrazu pristavi Carolina. Pove, da so bili igralci doslej vajeni po ogrevanju takoj začeti igrati hokej. »Pri meni pa treningi potekajo drugače. Najprej se ogrejemo, nato začnemo vaditi strele na gol, voditi hokejsko žogico, vaditi igro ena na ena, prioriteta sta nam napad in obramba. Vse to je bistvenega pomena za napredovanje. Če se samo vržeš v igro, tega ni,« je svoje videnje opisala sogovornica.

O predanovskem hokejskem klubu govori z izbranimi besedami. Čeprav je v primerjavi z drugimi evropskimi ali svetovnimi hokejskimi klubi med najmanjšimi, ima srčne ljudi, ki z veseljem opravljajo svoje naloge, imajo radi ta šport in mu želijo tudi veliko dati. »Mislim pa, da klub potrebuje več promocije, več igralcev, pa tudi več pomoči in podpore za rast. To lahko posplošimo kar na celotno državo. Vem, da hokej na travi pri vas ni na prvem mestu po priljubljenosti, v Evropi pa je konkurenčen šport, zato bi rada, da bi se tudi tu začele stvari dvigati,« je še dodala.

Jure Kljajić

Carolina se je s predanovskimi hokejisti nedavno vrnila s prijateljskega turnirja v Zagrebu. Resda so izgubili vse tekme, vendar, kot pravi, glavna ideja ni bila zmagati. »Seveda si želiš zmag, če igraš, vendar je pomembneje, kako bodo igrali v ligaškem tekmovanju, ki se začne kmalu. Klubu privoščim dobre igre in napredovanje, upam, da jim bo to uspelo tudi z malce moje pomoči.«

Moli v slovenščini

Argentinka čas, kadar ne poučuje hokeja, izkoristi za raziskovanje Pomurja, kjer je prvič. Kot pravi, ji je pokrajina neizmerno všeč, v primerjavi s preostalim delom Slovenije se ji zdi tu vse bolj mirno, tiho, ljudje so zelo prijazni. »Morda celo bolj kot drugod po Sloveniji. Manjši kraji so mi res všeč. Pa tudi hrana je odlična, morda prav tako malce drugačna kot drugod po državi. Seveda pa moram še dobršen del vaše kulinarike poskusiti,« pove.

Slovenijo namreč Argentinka zelo dobro pozna. Pred desetimi leti, ko je zapustila domovino zaradi selitve v Slovenijo, je pri nas ostala skoraj eno leto. Želela je namreč bolje spoznati deželo svojih starih staršev. »Potem pa so prišle za mano v Slovenijo še mama in dve teti in smo skupaj z babico mesec in pol potovale po državi. Potovati z mojo staro mamo je bilo kot sanje. Po tistem sem odšla v Španijo na obisk k prijateljici, ki pa se je zavlekel na več let,« v smehu doda.

Jure Kljajić

V Slovenijo se je na krajši obisk vrnila še leta 2015. »Naslednje leto je nato umrla babica, to je bilo zame eno najtežjih obdobij. Stara mama je bila zame kot mati, kot poglavarka naše družine, bila je zelo močna povezava s slovensko stranjo družine. Vrnitev v Slovenijo je zato zame res čustvena, vendar sem vesela in srečna, da sem ponovno tu.«

Carolina, ki zase pravi, da je črna ovca v družini, saj edina od še treh sorojencev nima svoje družine, se bo v Pomurje najverjetneje vrnila še letos septembra. S svojo špansko hokejsko ekipo se želi namreč udeležiti hokejskega turnirja, ki bo tu organiziran, na ta način pa bo skušala dodati še malenkost več k promociji hokeja na travi v Sloveniji. »Morda pa bom po koncu tega dvomesečnega praktičnega izobraževanja in po dokončanju študije začela kakšen nov projekt. Odprta sem za vse možnosti, saj je v življenju veliko stvari, ki jih rada počnem, morda pa se mi bo za kakšno ponudila tudi priložnost tukaj v Sloveniji. Vendar bi morala za to več vaditi slovenščino. Razumem sicer veliko, tudi molim v slovenščini, vendar človek veliko pozabi, če ne vadi,« je sklenila naš pogovor Carolina Graciano Šušteršič.