Arhiv Štajerskega Tednika

Sobotni finale je bil posebna zgodba, ki jo je možno napisati (v Kristjanovem primeru doživeti) le enkrat na štiri leta. Drugi najboljši izid sezone, ki ga je pred nastopom držal naš atlet z rezultatom več kot 70 metrov, je bil pozabljen, treba je bilo začeti z ničle.

Praktično vsa dvanajsterica je tekmovanje začela z rahlo »ročno zavoro«, vsi so želeli vpisati rezultat, ki bi jim nato omogočil mirnejše nadaljevanje. Pri tem je edinemu spodletelo našemu šampionu, ki mu ob metu krepko čez 65 metrov ni uspelo ostati v krogu, stopil je na rob in met ni bil veljaven.

Samo ugibamo lahko, kaj bi se zgodilo, če bi bil met veljaven: Kristjan bi v tem primeru takoj uspešno opravil mini kvalifikacije za uvrstitev med najboljšo osmerico, ki po treh metih nadaljuje tekmovanje, obenem pa bi z zasedbo mest, ki prinašajo medalje, zagotovo dobil dodatno samozavest, tekmecem pa bi vsaj v manjši meri nagnal strah v kosti. S prestopom se nič od tega ni zgodilo …

V drugem metu je moral Čeh s kontroliranim metom reševati napredovanje med osmerico, disk je vrgel v bližino meje 63 metrov. Takoj je bilo jasno, da bo to komaj dovolj za napredovanje, kar je v njegovi glavi zagotovo sprožalo dodatno negotovost. S tretjim metom svoje znamke iz druge serije mu ni uspelo izboljšati, zato je prestopil. Ker je zasedal mejno 8. mesto, mu je ostalo čakanje na mete štirih tekmecev, ki so bili uvrščeni za njim. Dih je vsem Kristjanovim navijačem zastal ob metu simpatičnega Jamajčana Chada Wrighta, ki je zmogel podobno daljavo kot Slovenec, a so mu namerili približno 30 centimetrov manj …

S tremi dodatnimi meti se je Kristjan podal v lov za tekmeci, ki so kar precej pobegnili. To velja predvsem za prvega favorita, Šveda Daniela Stahla, ki je v 2. seriji zmogel odličen dosežek, 68,90 metra! V ospredju je bil tudi Avstrijec Lukas Weisshaidinger, ki je presegel mejo 67 metrov.

Za hip skočil na tretjo pozicijo

Preberite več v Štajerskem Tedniku