Arhiv Lokalno.si

''Iz Novega mesta je na Trdinov vrh krenilo okoli 40 pohodnikov, avtobus za Gabrje pa je bil menda tudi povsem poln. Še več kot 30 pohodnikov prihaja iz Ljubljane iz Planinskega društva Železničar, vsaj 30 planincev se je že odpravilo na vrh. Udeležbo so potrdila skoraj vsa dolenjska planinska društva, prihajajo pa tudi kolegi iz Karlovca. Po naših ocenah se bo danes na Gorjancih zbralo blizu 800 pohodnikov,'' je udeležbo na današnjem 12. spominskem pohodu Vanje Furlana za Lokalno.si komentiral predsednik Planinskega društva Novo mesto Jože Perše.

Kot smo poročali, je PD Novo mesto letošnji spominski pohod Vanje Furlana, ki vključuje še proslavo in spominsko srečanje pred planinskim domom Gospodična, posveča 85-letnici poimenovanju Trdinovega vrha. Planinci bodo tako obudili spomin na leto 1923, ko je bila na Trdinovem vrhu tako imenovana krstna slava. Takrat se je na vrhu Gorjancev zbralo številno ljudstvo s slovenske in hrvaške strani. Krstni obred je opravila Dora Staretova v narodni noši, hči graščaka z Ruperč vrha, ki je Trdinov vrh krstila tako, da ga je oblila s cvičkom.

Pobudo za preimenovanje Sv. Jere v Trdinov vrh je dal dve leti poprej ustanovitelj novomeškega planinskega društva prof. Ferdinand Seidel, ko so na pročelju Cimermančičeve hiše nasproti gostilne Zajce ob cesti Novo mesto - Metlika odkrili spominsko ploščo pisatelju Janezu Trdini. Že naslednje leto je bilo v uredbi uradnega lista Pokrajinske uprave določeno, da se najvišji vrh Gorjancev imenuje Trdinov vrh.

Vanja Furlan je bil izjemen novomeški alpinist, ki je 15. avgusta leta 1996 umrl med tečajem za gorske vodnike pri padcu v Veliki Mojstrovki. Na spletnih straneh Alpinističnega odseka Železničar so o njem zapisali:

Izjemen alpinist, velik optimist, pojem vztrajnosti, alpinist leta, dobitnik zlatega cepina, so besede, s katerimi bi lahko samo na kratko opisali Vanjevo alpinistično pot.

V svoji, sorazmeroma kratki desetletni alpinistični karieri, je dosegel več kot je možno v tako kratkem obdobju. Sedemkrat je obiskal Himalajo. Svoje sledove pa je pustil tudi na drugih kontinentih. V Kanadi, Združenih državah in Novi Zelandiji je preplezal številne smeri, tudi prvenstvene. Doživljal je tako poraze kot zmage. Porazi so bili njegove drago plačane šole, kjer je vztrajno pridobival zaslužene izkušnje. Bil je tudi velik optimist in velike probleme reševal razumno, na umirjen način. Nekoč je dejal: "Alpinizem me je oblikoval. Naučil sem se boriti, prenašati uspehe ter predvsem poraze. Življenje se mi je, odkar plezam, obrnilo za tisoč odstotkov na bolje, čeprav mi tudi pred tem nikakor ni bilo slabo. Mogoče zaradi občasnega stika z mejo med življenjem in smrtjo toliko bolj cenim življenje. Pogosto se zavem, da je malo ljudi na tem svetu srečnih in da sem eden izmed njih. Optimist sem, verjamem, da se vse da, če se le hoče."

Vsa vztrajnostna prizadevanja pa so s časoma obrodila sadove. S Počkarjem sta bila v drugo uspešna v vzhodni steni Jannuja. Po eni redkih ponovitev smeri na goro Siniolču in samostojnem solo prvenstvenemu vzponu na Lang Šišo Ri je leta 1994 postal alpinist leta.

Vrhunec kariere pa je Vanja dosegel dve leti kasneje. Skupaj s Tomažem Humarjem sta se leta 1996 podala v še nepreplezano severo-vzhodno steno Ama Dablam - Vanja že drugič. Gora velja za eno najlepših v Himalaji, zaradi tega so se osvajalci nekoristnega sveta toliko bolj zanimali zanjo. V tej steni so poizkušali že številni. Priznani vrhunski alpinisti so jo poimenovali za problem drugega tisočletja. Stena je predvsem strma. Najtežji je predvsem osrednji del, kjer popolnoma navpično ledeno rampo prereže previsen skalnat del. Steno sta premagala v petih dneh, za sestop pa sta porabila dva dni. Smer so posvetili legendarnemu slovenskemu alpinistu Stenetu Belaku - Šraufu.

Dosežek je bil v svetu zelo odmeven. Francosko elitno gorsko združenje, ki vsako leto, med najboljšimi vzponi na svetu, podeljuje prestižno nagrado Zlati cepin, je prav ta vzpon razglasilo za najboljšega na svetu.

Zlati blišč nagrade pa je na žalost hitro zbledel. Dva meseca po odpravi se je kot pripravnik za gorskega vodnika pri plezanju Kovinarske smeri v Mojstrovki smrtno ponesrečil. Za njim je ostala velika praznina.  

Fotografija je s spletne strani kraji.eu.