Šimen Zupančič

Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Stop za svoj prednostni vir na Googlu.

Nastavi

Preliv torej. Ni tekoč, gost je, da ne bi mafinom z glav spolzele bele kape. Nekaj kapnikov jim vendarle visi pri ušesih ali pa tam, kjer bi bila ušesa, če bi mafini denimo bili medvedki. Pravilno stalaktiti, tisti, ki visijo s stropa. Z vrečke vzamem nekaj gumijevih bonbonov, metuljčki in jagode. Posadim jih na bele glave. Rumeni, zeleni, rdeči, svetleči, kot da bi želeli ravno vzleteti. Po svoje so lepi ti mafini. Niso popolni, niso slaščičarski, doma so narejeni. Z malimi in velikimi ročicami. Za vsako zabavo je treba vložiti nekaj truda. To Oskarju povem vsakič, ko je treba kaj prinesti v šolo za popoldansko druženje. Nikoli ne gremo v trgovino, vedno kaj spečemo sami. In kar se ponesreči tudi pojemo. Veselimo se poti, slavimo cilj, a čeprav ni vedno najvišji vrh. Učimo se ljubiti lepoto nepopolnosti. Delo ni več vrednota, kot je bilo nekoč. Vsak drugi otrok načrtuje prihodnost v paralelni realnosti računalniških iger in kratkih videoposnetkov. Objavljal bom na YouTubu in bom bogat, je zadnjič oznanil Oskarjev prijatelj. Imam že svoj kanal in kar nekaj sledilcev. Koliko? Petnajst, včasih več. Dolga je pot do milijonov, do bogastva. Še daljša do zadovoljstva. A svet razvrednotenja se ne konča pri otrocih. Vsakič, ko se udeležim kake čajanke, ali pa se potikam med ljudmi s penino v rokah, ni malo tistih, ki brez olepšav povedo, da ne delajo nič. Včasih se je reklo, ravno sem med službama, iščem nove izzive, sem na kratkem odmoru, pišem knjigo, kaj pa vem. Izgovori. Ljudem je bilo neprijetno priznati, da so brez dela. In, če so že namignili, smo z njimi sočustvovali. Prej ali slej se bo našlo kaj, vse bo še v redu. Danes je biti brez službe, brez dela, povsem sprejemljivo. Pravzaprav je nova vrednota, celo prestiž. Kdor si lahko privošči, da ne dela, je uspel. Saj vendar delamo, da lahko uživamo. In če nam zato ni več treba delati, zakaj bi se potem gnali. Vrtoglavi zaslužki na kriptoborzah so ustvarili novo kasto ljudi, novo hierarhijo vrednot, ki nedelo postavlja nad delo. Ne govorim o raznoraznih dedinjah, lepih in brezglavih, kot je Paris Hilton, temveč o ljudeh, ki so denar večinoma zaslužili sami. Delali so torej do trenutka, ko so si lahko privoščili delo opustiti. In se popolnoma predati svojim prostočasnim dejavnosti. Recimo igranju tenisa in golfa, raziskovanju svetov in plemen, ljubezni do oldtajmerjev. Ne morem se odločiti, ali te ljudi preziram ali jim zavidam. Sem zgolj nevoščljiva ali si življenja brez dela preprosto ne znam predstavljati. Nekaj pač je na tem bolnem sloganu “delo osvobaja”. Nas krepi ali utruja? Drži pri življenju ali ubija? Daje nam smisel, če drugega smisla ne poznamo. Nekje sem prebrala, da ljudje pred smrtjo marsikaj povedo in obžalujejo. Bila je pripoved župnika, ki hodi po domovih za ostarele in podeljuje poslednje maziljenje. Še nihče, ki se je poslavljal od tega sveta, mu ni rekel, da mu je žal, da ni še več delal, veliko pa jih obžaluje, da niso več časa preživeli z otroki, bližnjimi, sami s seboj, da se niso pošteno spočili, se skopali v morju, se naučili igrati šah. Marsikaj, a nihče si ni želel, da bi več časa preživel v pisarni, za strojem, tekočim trakom. Biti delaven in priden je kompliment. Brezdelen in len nikakor. Vemo, kaj je prav in kaj narobe. Do včeraj. Danes stojimo na pragu novega sveta, novih vrednot. Morda pa je brezdelje tisto, ki zares osvobaja. Morda je to dognanje za naslednje generacije. Otroci si ne želijo več postati gasilci in policisti, radi bi bili vplivneži. Neumne zgodbe bi radi prodajali še bolj neumnim ljudem. Občudujejo Elona Muska, a ne hrepenijo po Marsu, temveč mehkem kavču in ekranu pred očmi. Nekoč bodo prepovedani, kot so danes cigarete, je že pred leti pripomnil neki pisatelj. Veselimo se časov, ko se bo to zgodilo. In bo papir znova nekaj vreden. In, da bomo morda imeli čas. za stisk roke za objem, za klepet. Imeti čas, je več kot imeti denar. Če ga imamo dovolj in znamo odložiti delo, pa lahko imamo tudi čas. Prihodnost je morda svetlejša, kot se zdi na prvi pogled.