To je pravzaprav šala, kakršno bi z največjim veseljem napisal sam. Človek, ki se je večino svojega časa norčeval iz smrti, oblasti, nacistov, kavbojev in Hollywooda, je vse našteto preživel, večinoma pokopal in se vsem ob tem smejal naravnost v obraz. Filmske industrije ni le preživel, temveč ji je pokazal jezik, jo objel in jo na koncu prepričal, da celo plača za njegovo predstavo.

Od brooklynskih ulic do nevarnih bojišč

Rodil se je v revni judovski družini priseljencev v Brooklynu kot Melvin Kaminsky. Oče mu je umrl, ko je bil star komaj dve leti, zato je odraščal kot najmlajši od štirih bratov. Bil je drobcen, hiter in neverjetno glasen fant. Obkrožen z ženskami in mamo, ki jo je vedno omenjal kot zgled pravega poguma, je hitro ugotovil, da je humor lahko hkrati orožje in zdravilo. To je bil edini način, da fant z brooklynskih ulic svetu ni dovolil, da bi ga pohodil. Tu se je rodilo njegovo trajno prepričanje, da je pristen smeh najboljši odgovor na strah.

Profimedia

Pri sedemnajstih letih je vstopil v ameriško vojsko in se med drugo svetovno vojno znašel v Evropi kot pripadnik inženirske enote. Njegova naloga: deaktivirati nastavljene mine. To je nevarno opravilo, pri katerem se človek ne sme zmotiti niti enkrat, ob tem pa se je znašel celo blizu ostrih bojev v ardenski ofenzivi. Pozneje je rad pripovedoval, da je svoje tovariše ohranjal pri življenju predvsem tako, da jih je spravljal v smeh. Vojna mu je dala tisto, česar dobra parodija ne sme nikoli izgubiti, in sicer zavedanje, da se za vsako šalo nekje skriva resnica, ki ni prav nič smešna.

Profimedia

Rojstvo komičnega genija in dva tisoč let star mož

Po vojni se je prebijal po klubih in letoviščih v gorovju Catskill, dokler ga ni opazil znani komik Sid Caesar in ga zaposlil kot pisca. V petdesetih letih prejšnjega stoletja je Brooks postal del legendarne ekipe, ki je ustvarjala za oddajo Your Show of Shows, kjer se je gnetlo nekaj najbolj nadarjenih komičnih piscev tistega časa. Bil je najglasnejši, najbolj nepredvidljiv in pogosto daleč najbolj iznajdljiv med vsemi. Caesar je o njem menda pripomnil, da je žival iz Brooklyna, ki pa očitno premore tudi nekaj, kar bi se dalo imenovati glava.

Profimedia

Njegov prelomni trenutek ni bil film, temveč iskreno prijateljstvo. S Carlom Reinerjem sta razvila improvizirano točko, v kateri je Reiner kot resnobni novinar zasliševal Brooksa, ta pa je igral dva tisoč let starega moža. Bil je očividec celotne človeške zgodovine z neuničljivim judovskim naglasom in z mnenjem o čisto vsem. Iz te salonske zabave je nastala serija plošč, ki je Brooksu zgradila ime in mu mnogo pozneje prinesla tudi prestižnega grammyja. Tu je izbrusil svoj edinstven slog, poln hitrih, predrznih in na videz neumnih domislic, za katerimi se skriva izjemno oster um.

Zlata doba filmskih parodij

Leta 1967 je režiral svoj prvi celovečerec z naslovom Producenti. Zgodba o dveh broadwayskih prevarantih, ki želita obogateti z namerno katastrofalno predstavo, je v svoje osrčje postavila muzikal Pomlad za Hitlerja. Pojoči in plešoči nacisti so bili premišljena provokacija. Brooks je kot vojni veteran verjel, da je najbolj uničujoče maščevanje nad diktatorji prav posmeh. Tiran, ki ga ljudje občudujejo, je namreč izjemno nevaren, tiran, ki se mu vsi krohotajo, pa je "gotov". Film je marsikoga močno razburil, Brooksu pa je prinesel oskarja za izvirni scenarij in pokazal meje njegove drznosti. Zvezda filma je bil Zero Mostel, ob njem pa mladi Gene Wilder, ki je s svojim prestrašenim in histeričnim računovodjem preprosto ukradel vsak prizor.

Profimedia

Sedemdeseta leta so bila absolutno njegovo desetletje. Leta 1974 je v le nekaj mesecih izdal dva filma, ki bi vsak posebej zadostovala za celo kariero. Bleščeča sedla so vzela žanr vesterna, ga raznesla na koščke in z neverjetno ostrino udarila po ameriškem rasizmu. Brooks je pri pisanju sodeloval z več avtorji, med njimi je bil tudi Richard Pryor. Skupaj so se namenoma lotevali tabujev ter jezika in tem, ki jih spodobna komedija tistega časa ni hotela niti omeniti.

Le nekaj mesecev pozneje je v kinematografe prišel Mladi Frankenstein, ki ga je napisal skupaj z Genom Wilderjem. Posnet je bil v črno beli tehniki in je bil ljubezniv poklon starim grozljivkam studia Universal. Za številne kritike in oboževalce je to njegova najbolj dovršena in najbolj priljubljena mojstrovina. Tu se Brooks ne posmehuje, temveč predvsem obožuje, saj je vsak prizor hkrati odlična šala in spoštljiv priklon žanru. Sledil je Nemi film iz leta 1976, drzen in domiseln projekt o nemem filmu, posnetem sredi dobe zvoka, v katerem edino izgovorjeno besedo izreče prav slavni pantomimik Marcel Marceau.

Pozneje se je lotil še drugih filmskih svetinj. V Strahu pred višino se je z ljubeznijo norčeval iz legendarnega Hitchcocka, v prvem delu Zgodovine sveta iz celotne človeške civilizacije, v Vesoljskih jajcih pa iz Vojne zvezd in hollywoodske obsedenosti s prodajo igrač. Film Robin Hood: junaki v hlačah je bil le pozni nasmešek istega duha. Vsi ti filmi so skupaj ustvarili povsem prepoznaven svet, v katerem gledalec že vnaprej ve, da prav nič ni sveto in da bo ravno zato vse smešno.

Velika ljubezen in elitni status nesmrtnih

Profimedia

Za vsem tem filmskim hrupom je Mel Brooks izjemno zvest človek. Z Genom Wilderjem ju je vezalo prijateljstvo, ki je preživelo dolga desetletja in se končalo šele z Wilderjevo smrtjo leta 2016. Še globlja in močnejša je bila njegova življenjska zgodba z Anne Bancroft, eno izmed najbolj cenjenih igralk svoje generacije. Spoznala sta se v začetku šestdesetih let prejšnjega stoletja, poročila leta 1964 in ostala skupaj vse do njene smrti leta 2005. To je za hollywoodske standarde skoraj nezaslišano dolgo. Brooks je pogosto z nasmeškom pripovedoval, da mu je srce poskočilo prav vsakič, ko je stopila v sobo. Njena izguba ga je strla veliko bolj, kot je sploh kdaj pokazal navzven.

Sodi med tiste izjemno redke umetnike, ki so osvojili vse štiri velike ameriške nagrade, in sicer emmyja, grammyja, oskarja in tonyja. To v strokovnem žargonu pomeni elitni status EGOT. Krono svojemu uspehu je postavil leta 2001, ko je Producente uspešno predelal v broadwayski muzikal. Predstava je požela rekordnih dvanajst tonyjev in iz petinsedemdesetletnika naredila pravega kralja Broadwaya. Svojo iskrenost in predrznost je potrdil tudi leta 2021, ko je izdal spomine z naslovom All About Me!, v katerih o svojem življenju pripoveduje z enako strastjo, kot ga je živel.

Sto let nepremagljivega humorja

Profimedia

V zadnjih letih zvezdnik doživlja nekakšno drugo mladost. Leta 2023 se je uspešno vrnil s televizijsko serijo Zgodovina sveta, 2. del. Januarja 2026 je sledil izid obsežnega dvodelnega dokumentarca z naslovom Mel Brooks: The 99-Year-Old Man!, ki sta ga režirala Judd Apatow in Michael Bonfiglio. Njegov naslov je očiten poklon stari in slavni točki o dva tisoč let starem možu. Maja 2026, le mesec dni pred svojim stotim rojstnim dnem, je podaril svoj obsežni arhiv Narodnemu centru za komedijo v zvezni državi New York. Gre za tisoče dragocenih dokumentov in fotografij iz kar sedmih desetletij ustvarjanja. Medtem ko praznuje častitljivih sto let, ga čaka še ena velika premiera. Za leto 2027 je napovedano nadaljevanje Vesoljskih jajc, v katerem Brooks znova nastopa kot vesoljski modrec Jogurt.

Del njegovega humorja danes zveni precej drugače kot nekoč. Bleščečih sedel verjetn

Profimedia

o ne bi bilo mogoče posneti v današnjem času, kar je tudi sam že večkrat odkrito priznal. Vendar njegova komična drznost nikoli ni bila brezglava. Vselej meri na močne in ne na šibke. Cilja na tiste, ki so naduti in nasilni ter si domišljajo, da se jim ni treba nikoli smejati. Prav s tem je njegova komedija ohranila trdno moralno hrbtenico, čeprav se je na prvi pogled morda zdela nizkotna.

Mel Brooks pri stotih letih ostaja živ dokaz tistega, kar marsikdo zelo rad pozabi. Dokazuje, da je smeh lahko hkrati neumen in pameten, vulgaren in prefinjen, nevaren in nežen. Z vsakim svojim delom vztraja, da resnih stvari ne smemo jemati pretirano resno, še najmanj pa oblast in same sebe. Hitlerja je spremenil v plesalca, smrt v poanto, strah pa v salvo smeha. Če na tem svetu obstaja kakšna pravica, se veliki komik zdaj nekje smeji ob misli, da je zares dočakal sto let. In to je verjetno tista najboljša šala, kakršno si je lahko privoščil le on.