Ženska, ki je obstala ujeta v svoji podobi
Prvega junija 2026 bi največja ikona 20. stoletja praznovala stoti rojstni dan.
Prva stran dneva
Dnevni pregled najpomembnejših zgodb doma in po svetu.
Za hitre novice, aktualne teme in zanimive vsebine izberite Stop za svoj prednostni vir na Googlu.
Nastavi
Ob tem jubileju se znova odpira vprašanje, na katerega svet nikoli ni znal pošteno odgovoriti: kdo je bila v resnici Norma Jeane Baker, preden si je nadela nepozabno masko platinaste dive Marilyn Monroe.
Obstaja znamenita fotografija iz leta 1962, posneta tik pred njeno tragično smrtjo. Marilyn sedi na robu kavča, plavolasa, z nasmeškom, ki je le napol prisoten, njene oči pa tavajo nekje daleč stran. Tisti, ki so jo zares poznali, pravijo, da je bila prav v takšnih, nezaščitenih trenutkih najbolj resnična. Oseba, ki se je vse življenje učila igrati žensko, ki je nosila njeno ime. Njen življenjepis je ena najbolj nenavadnih zgodb prejšnjega stoletja, je zgodba o deklici brez očeta, ki se je prelevila v ultimativni simbol svetovne lepote in za to plačala neznansko visoko ceno.
Deklica, ki ji nihče ni povedal, kdo je njen oče
Začetki največje hollywoodske zvezde so bili vse prej kot glamurozni. Rodila se je 1. junija 1926 na dobrodelnem oddelku splošne bolnišnice v Los Angelesu kot Norma Jeane Mortenson. Njena mati Gladys Pearl Baker je bila monterka filmskega traku z dvema propadlima zakonoma, identiteta očeta pa je ostala skrivnost vse do leta 2022, ko je DNK-test neizpodbitno dokazal, da gre za Charlesa Stanleyja Gifforda, maminega sodelavca.
Že po nekaj tednih so dojenčico oddali v rejništvo, čemur je sledila dolga veriga tujih domov, bivanje pri družinski znanki Grace McKee Goddard in dve mučni leti v sirotišnici. Mati Gladys, ki je trpela za paranoidno shizofrenijo, je bila v njenem otroštvu večinoma odsotna. To bolezen in praznino je deklica občutila kot hudo pomanjkanje ljubezni ter stalno grožnjo, da bo nekoč doživela enako usodo. Pri rosnih 16 letih je izbrala edini izhod pred vrnitvijo v sirotišnico: junija 1942 se je poročila s sosedom, trgovskim mornarjem Jamesom Doughertyjem. Zanj je bila to ljubezen, zanjo pa streha nad glavo in ime na poštnem nabiralniku. Takrat se je naučila krute lekcije, da je njena varnost vedno odvisna od moškega.
Popolna preobrazba v »bleščeč izdelek«
Njen vzpon med zvezde se je začel skoraj naključno. Med drugo svetovno vojno je kot strojna delavka v tovarni Radioplane pritegnila pozornost fotografa vojaške propagande. Njena naravna fotogeničnost jo je hitro izstrelila v svet mode, leta 1946 pa je podpisala prvo šestmesečno pogodbo s studiem 20th Century Fox in se posledično ločila od Doughertyja.
Tukaj se je zgodila popolna transformacija osebe v hollywoodski izdelek. Rjave lase so ji pobarvali na prepoznavno platinasto barvo, njen glas pa so umetno znižali v ikonični, dihajoči šepet. Studio ji je izbral novo identiteto: priimek si je izposodila po materinem dekliškem priimku, ime Marilyn pa je predlagal direktor Ben Lyon, ker ga je spominjala na broadwaysko zvezdnico Marilyn Miller. Po preboju v filmu Asphalt Jungle (Asfaltna džungla, 1950) in drami All About Eve (Vse o Evi) jo je leto 1953 dokončno ustoličilo na prestolu. Uspešnice, kot so Niagara (Niagara), Gentlemen Prefer Blondes (Moški imajo raje plavolaske) in How to Marry a Millionaire (Kako omožiti milijonarja), so iz nje naredile največjo žensko zvezdo tistega časa.
Upornica, ki je iskala ljubezen in varnost
Čeprav jo je studijski sistem petdesetih poskušal nadzirati, Marilyn ni želela biti le pin-up lutka. Leta 1955 je s fotografom Miltonom Greenom ustanovila lastno produkcijsko hišo Marilyn Monroe Productions, kar je bil za tisti čas nezaslišan upor. Izobraževala se je v newyorškem Actors Studiu pri slovitem Leeju Strasbergu ter brala Joycea, Whitmana in Dostojevskega. Želela je biti prava igralka. Za vlogo v Some Like It Hot (Nekateri so za vroče) je leta 1960 celo prejela zlati globus, njena sodelavka Jane Russell pa je močno hvalila njeno delovno etiko, čeprav je Marilyn pogosto ohromila huda trema, ki je vodila v zamude in zlorabo zdravil.
Iskanje varnosti se je nadaljevalo tudi v zasebnem življenju. Januarja 1954 se je poročila z bejzbolsko legendo Joejem DiMaggiem, a je zakon trajal le devet mesecev. DiMaggio ni prenesel njene javne podobe, kaplja čez rob pa je bil slavni prizor z dvignjenim belim krilom nad prezračevalnim jaškom iz filma The Seven Year Itch (Sedem let skomin). Kljub ločitvi ji je DiMaggio po smrti še desetletja tedensko pošiljal vrtnice na grob. Junija 1956 je srečo poskusila z dramatikom Arthurjem Millerjem. Zaradi njega je prestopila v judovstvo (kar je vodilo v prepoved njenih filmov v Egiptu), a v njem je v resnici iskala očeta in dom. Zakon, v katerem je doživela dva splava, zunajmaternično nosečnost in dokončno spoznanje, da zaradi hude endometrioze ne bo imela otrok, se je končal leta 1961.
Nezaslišane kasete in usodna politika
Ob šestdesetletnici njene smrti je Netflix leta 2022 izdal odmeven dokumentarec The Mystery of Marilyn Monroe: The Unheard Tapes. Ta temelji na zvočnem arhivu novinarja Anthonyja Summersa, ki je v osemdesetih zbral kar 650 pričevanj ljudi iz njenega kroga – od režiserjev Johna Hustona in Billyja Wilderja do družine njenega psihiatra. Posnetki razkrivajo pretresljiv portret njenih zadnjih dveh let, ko je bila vse bolj odvisna od barbituratov in obupano osamljena. V eni izmed sekvenc z njenim pravim glasom izjavi bolečo resnico: »Resnične stvari le redko pridejo v promet.«
Dokumentarec podrobno osvetljuje tudi njeno nevarno bližino z bratoma Johnom in Robertom F. Kennedyjem. Srečanja so potekala pri Petru Lawfordu, predsednikovem svaku. Ker je FBI pozorno spremljal njena domnevno levičarska prepričanja, je razmerje, ko je Kennedy prišel v Belo hišo, postalo preveliko politično tveganje. Ko sta brata z njo prekinila stike, je to doživela kot popolno zavrnitev. Junija 1962 so jo celo odpustili s snemanja filma Something's Got to Give (Nekaj mora popustiti). Ostala je sama – brez moža, otrok in filmske vloge.
Poslednja noč in mit, ki noče umreti
V noči na 5. avgust 1962 je Marilyn umrla na svojem domu v Brentwoodu zaradi prevelikega odmerka barbituratov. Uradna preiskava je dogodek označila za verjeten samomor. Po uradni časovnici jo je gospodinja Eunice Murray našla okrog tretje ure zjutraj in poklicala psihiatra Ralpha Greensona, reševalci pa so prispeli ob 4.25.
Vendar pa Summersove kasete prinašajo dvome. Več prič navaja, da je umrla že prej in da so truplo pozneje vrnili v hišo. Zasebni preiskovalec Fred Otash je celo trdil, da ga je Lawford tisto noč najel, da iz hiše odstranil vse dokaze, ki bi zvezdnico povezovali s Kennedyji. Kljub številnim teorijam zarote resni preiskovalci niso našli dokazov za umor; šlo naj bi za prikrivanje škandala, ne pa za zločin.
Sto let po njenem rojstvu je Marilyn Monroe še vedno vsepovsod – na majicah, plakatih in raznoraznih izdelkih. Svet še vedno raje obožuje mit, kot da bi razumel resnično žensko. Njena največja tragedija je, da se je vse življenje borila, da bi bila slišana kot človek. Zahtevala je resne vloge, brala zahtevno literaturo in iskala ljubezen, ki bi zmogla prenesti njeno bolečino, ne zgolj njene lepote. Stoletnica njenega rojstva je morda naša zadnja in najboljša priložnost, da se ustavimo pred žensko, ki je ime Marilyn Monroe nosila le kot bleščeč kostum, in pod njim končno prepoznamo Normo Jeane – krhko, smešno, neskončno hrabro in neskončno osamljeno.
Njena naravna fotogeničnost jo je hitro izstrelila v svet mode, a Marilyn ni želela ostati le pin-up lutka ... brala je Dostojevskega in zahtevala resne vloge.
E-novice · Estrada
